Neformalno gospodarstvo v Ugandi predstavlja več kot osemdeset odstotkov vseh zaposlitev. Skoraj devetdeset odstotkov zaposlenih žensk je poslovnic. A njihov posel ni registriran, nanj ni vezano zdravstveno ali pokojninsko zavarovanje. Prav tako nima uradnega naslova in še manj poslovnega načrta. Zanj nimajo zagotovljenega financiranja, sredstva si neredko izposodijo od sorodnikov ali prijateljev, najpogosteje zaslužijo toliko, da preživijo dan.
Prihranki torej niso del vsakdana. A brez njih ni mogoče otrokom omogočiti šolanja, ki je tudi v javnih šolah deloma plačljivo; starši morajo kupiti najmanj uniformo in učbenike. A če se le da, se javnih šol ognejo, saj so zelo slabe kvalitete.
To je realnost večine žensk, ki so uporabnice pri eni od treh begunskih organizacij, s katerimi FER sodeluje v Ugandi. Le, da so poleg vsega še begunke, kar pomeni, da so v Ugando prebežale pred vojno, brez lastnine, na poti pa so se pogosto srečale s še dodatnimi oblikami nasilja.
Projekti zato veliko pozornosti posvečajo tudi nasilju nad ženskami. Usposabljanju zaposlenih, da bodo nasilje prepoznale_i in nanj primerno odragirale_i, svetovanju in podpori žrtvam nasilja ter njihovi rehabilitaciji, nudenju zatočišča, ponekod tudi izgradnji varnih hiš.
Toda ugandska realnost se v mnogočem razlikuje od slovenske, zato žrtve nasilja v varni hiši ostanejo le kratek čas, v povprečju enako dolgo kot v Sloveniji v kriznem centru, nato pa morajo oditi. Najpogosteje nazaj k povzročitelju nasilja, kot že vemo, njihov dnevni zaslužek ponavadi ne vodi do prihrankov, torej tudi ne zadostuje za plačevanje najemnine. Zato Ramijina izjava ob študijskem obisku v Sloveniji, na srečanju s predstavnicami SOS telefona, da se za žensko pekel šele začne, ko se iz varne hiše vrne domov, ne preseneča.
Ob zadnjem obisku FER v Ugandi, ki je potekal konec junija, je ena od uporabnic zaupala svojo zgodbo. Da bi hčerki omogočila vpis v višji razred, se je sestala z nekom, ki ji je posodil denar. A skupina moških ji je sledila, jo vrgla na tla, ji iz rok iztrgala torbico in pobegnila. Eden od njih se je vrnil in jo posilil. Na srečo je ni okužil z nobeno od spolno prenosljivih bolezni, a bolniške oskrbe ni prejela, saj ni imela denarja, da bi se odpeljala do bolnice. Kaj šele, da bi za storitev plačala. Tudi ne za ponavljajoče se vaginalne okužbe in psihične posledice, zaradi katerih zasluži še manj kot je pred posilstvom.
Pisanje ni namenjeno vzbujanju pomilovanja do žensk v Ugandi, nekaj trenutkov slabe vesti in želji, da tega ne bi bili prebrali. Toda pomemben je razmislek kako se izmotati iz začaranega kroga revščine in ekonomske odvisnosti žensk (a tudi držav), ki vodi v nezmožnost šolanja otrok, še posebej deklic, in s tem ohranjanja revščino in odvisnost, kar zmanjša možnost za pobeg iz nasilja.
Raziskave kažejo, da tako imenovana mentaliteta pomanjkanja, v kateri se znajdejo osebe z izkušnjo revščine, vodi do osredotočenosti na najneposrednejše in takojšnje cilje na račun dolgoročnega načrtovanja, kar lahko prispeva k ohranjanju tega začaranega kroga.
Prav tako iskanja neposrednih rešitev najverjetneje nismo zmožni v tako imenovanih razvitih državah, saj naša realnost preprosto ne omogoča tovrstnega razmisleka. Zato pa lahko tuhtamo o posrednih dejavnikih, ki vplivajo na gromozanske neenakosti med državami in narodi.
Med drugim, a nikakor ne izključno, o dejstvu, da je Evropska unija med leti 2022 in 2024 za vojaško pomoč Ukrajini namenila 62 milijard evrov, poleg 64 milijard, ki so prišle iz ZDA. Da bi nadomestila predano orožje, je EU v letu 2024 od Izraela kupila za nekoliko manj kot 8 milijard orožja. Kljub temu, da je v 16 mesecih napadov Izraela na Gazo bilo ubitih ali ranjenih več kot 50000 otrok. Kar ni zadostovalo za dogovor zunanjih ministrov EU o ukrepanju proti Izraelu zaradi kršenja človekovih pravic.
Nič tudi ni zadostovalo, da bi leta 1994 EU in mednorodna skupnost ustavili genocid v Ruandi. Ko je v 100 dneh bilo ubitih več kot milijon Tutsijev in zmernih Hutujcev. Pri čemer ni zanemarljivo, da so prav kolonizatorji, sprva Nemčija, nato pa Belgija, učvrstili razlike med obema skupinama, in iz nekoč socialnih razredov ustvarili različne etnične skupine. Evropske ideje o »rasah« so torej spodbudile občutke večvrednosti enih in manjvrednosti drugih, ki so pomenile podlago za množične poboje.
Pisanje je torej namenjeno razmisleku o vseh nesmislih, ki se kaj hitro lahko prelevijo v sistemsko zatiranje in grozote. To ne pomeni, da so projekti, ki jih FER in druge nevladne organizacije izvajamo v državah Podsaharske Afrike nesmiselni. A za odpravo neenakosti so potrebne mnogo bolj korenite spremembe. Ne le v dejanjih, tudi v naših dojemanjih.
