Home » Ženske organizacije v Albaniji (in drugod po svetu)

Ženske organizacije v Albaniji (in drugod po svetu)

Konec junija in v začetku julija se je FER mudil na terenskem obisku v Albaniji. Tokratni obisk je bil zelo raznolik. Sprva je potekalo izjemno uspešno usposabljanje mladih iz Tirane, Puke in Roskovca, ki so pokazali visoko mero samoiniciativnosti in aktivizma, ki bosta dobra sopotnika ob njihovem enoletnem uresničevanju akcijskih načrtov na temo enakosti spolov. Temu je sledilo srečanje z ženskami iz Puke, ki s pomočjo kozjereje spreminjajo svoj socialno-ekonomski položaj v svojem kraju. Za konec pa se je odvilo še usposabljanje ženskih organizacij iz Albanije.

Osrednja tema usposabljanja ženskih organizacij je bila izboljšanje njihovega delovanja, naj si bodi s pomočjo mreženja in zagovorništva ali pa boljšega položaja v družbi in večje finančne samostojnosti. Albanske nevladne organizacije so namreč večinsko projektno financirane s strani mednarodnih donatorjev, saj so državna ali lokalna sredstva izjemno omejena. S tem je povezano prilagajanje njihovega delovanja zahtevam financerjev, ki izhajajo najpogosteje iz njihovih interesov ali razumevanja potreb v Albaniji. Večina ženskih organizacij se posledično osredotoča na boj proti nasilju nad ženskami, ki sicer je problematično področje v državi, a ne edino, na katerem je potrebno doseči napredek.

Državna sredstva pa niso omejena zgolj za ženske organizacije, temveč kar na splošno za področje  sociane varnosti in socialnih storitev. Nevladne organizacije torej prevzemajo velik del bremena in so pogosto deležne kritik, saj zaradi njihove majhnosti ne morejo zadostiti vseh potreb albanskega prebivalstva, ki ne razume, da je to naloga države in ne nevladnih organizacij.  Tako so na primer mladi, ki so se udeležili usposabljanja o enakosti spolov, pripovedovali, da pri prijavi nasilja v družini v večji meri zaupajo policiji kot nevladnim organizacijam, saj ni enotne SOS številke za prijavo nasilja, prav tako pa nekatere izmed številk iznenada nehajo delovati oziroma niso vedno dosegljive. Ob tem verjetno niso pomislili, da je to vsaj deloma povezano z vprašanjem rednega financiranja, pa tudi ne na potencialne posledice zaradi manjka anonimnih prijav ali premalo usposobljenih svetovalk in svetovalcev na policiji.

Ženske organizacije v Tirani se med seboj relativno dobro povezujejo, predvsem za potrebe zagovorništva. Premalo pa se povezujejo z organizacijami, ki delujejo v drugih predelih države, v večji meri pa bi tudi morale poskrbeti za krepitev njihovih zmogljivosti, namesto da same izvajajo programe v drugih predelih države. A kaj, ko je to povezano v veliki meri z vprašanjem njihovega preživetja, kjer pa človeški razum neha delovati. Iz istega razloga se širom države tudi vsebinsko premalo povezujejo.

Težave, ki pestijo albanske ženske organizacije, niso omejene samo na Albanijo, temveč so prisotne tudi v Sloveniji in drugih državah sveta. Med drugim izhajajo iz politik, ki niso vezane na potrebe družbe, temveč so oblikovane v pisarnah domačih ali tujih financerjev. So tudi posledica dajanja prednosti učinkovitemu delovanju, seveda finančnemu, pred dolgoročnimi rezultati. Zaradi takega načina razmišljanja se vedno bolj krči krog nevladnih organizacij, predvsem lokalnih, saj je za donatorje bolj učinkovito (in enostavneje) sodelovati z velikimi mednarodnimi organizacijami ali medvladnimi organizacijami, ki imajo dobro razvite mehanizme poročanja in evalvacije po meri donatorjev. Ob tem pa se krči prostor za delovanje civilne družbe, predvsem pa civilna družba sama, in s tem glasovi, ki izhajajo iz in za potrebe družbe.