Ko govorimo o delavskih pravicah, večinoma mislimo na plačano delo. Na pogodbe, delovni čas, dopust, varnost pri delu. Ampak velik del dela, ki omogoča, da družba sploh deluje, ni nikjer vštet.
Po podatkih Združenih narodov se vsak dan po svetu opravi približno 16 milijard ur neplačanega skrbstvenega dela. Večino tega dela opravijo ženske. Ženske in dekleta temu delu namenijo približno 2,5-krat več časa kot moški. To delo vključuje skrb za otroke, starejše in bolne, gospodinjsko delo, organizacijo vsakdanjega življenja, pa tudi številne oblike podpore, ki ostajajo nevidne – od čustvenega dela do usklajevanja obveznosti znotraj družine.
Nevidno delo ima zelo konkretne posledice
Neplačano skrbstveno delo ni samo “dodatek” k plačanemu delu. Neposredno vpliva na to, kdo ima dostop do trga dela in pod kakšnimi pogoji. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je 708 milijonov žensk izven trga dela prav zaradi skrbstvenih obveznosti. To pomeni manj prihodkov, večjo ekonomsko odvisnost in večje tveganje za revščino.
Tudi ko so ženske zaposlene, pogosto delajo krajši delovni čas, imajo prekinjene kariere in nižje pokojnine. Razlike, ki nastanejo v času skrbi za druge, se kopičijo skozi celotno življenje.
Neplačano skrbstveno delo ni značilno samo za države globalnega juga. Tudi v Evropi in Sloveniji je razporejeno neenakomerno. V EU ženske še vedno opravijo večino neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela doma. Skrb za otroke s posebnimi potrebami ali invalidnostjo pogosto pomeni, da ena oseba – največkrat mama ostane doma ali zmanjša obseg plačanega dela. Prav tako se odvija
skrb za stare starše ali druge odvisne družinske člane. Dolgotrajna oskrba še vedno prepogosto temelji predvsem na neformalnem delu, ki ni plačano, ni priznano in pogosto ni ustrezno podprto.
Kaj se zgodi, ko pride do kriz
Ko pride do kriz, se obseg skrbstvenega dela poveča. Podnebne spremembe, pomanjkanje vode ali hrane, pa tudi zdravstvene in socialne krize (npr. Covid-19) pomenijo več dela za preživetje. Več skrbi za družinske člane. Več usklajevanja. Več odgovornosti. To dodatno breme nesorazmerno pogosto prevzamejo ženske.
V projektih, ki jih podpiramo v Ugandi, se to pokaže zelo konkretno: če je voda daleč, ženske in dekleta vsak dan porabijo več ur za hojo do vodnih virov. Ko je bližje, se ta čas sprosti za izobraževanje, delo ali počitek.
Brez tega dela sistem ne deluje
Problem je, da skrbstveno delo samo po sebi ni dovolj prepoznano, podprto in ovrednoteno. Ne nazadnje so ženske pogosteje zaposlene v skrbstvenem sektorju – v zdravstvu, domovih za starejše, izobraževanju in sociali, kjer so plače praviloma nižje kot v drugih sektorjih.
A dejstvo je, da je (tako plačano kot tudi) neplačano skrbstveno delo pogoj za delovanje drugih delov družbe, od trga dela do javnih sistemov. Zato mora boj za delavske pravice vključevati tudi boj dostopne in kakovostne javne storitve (vrtci, dolgotrajna oskrba), ustrezne socialne transferje, delovne pogoje, ki omogočajo usklajevanje dela in skrbi ter politike, ki ne predpostavljajo, da bo to delo vedno opravljeno “v ozadju”. Dokler to delo ostaja nevidno, tudi delavske pravice niso enako dostopne vsem.