Enakost spolov je temeljna vrednota Evropske unije in eden od ciljev trajnostnega razvoja. Republika Slovenija se je dolga leta uvrščala med države z razmeroma visoko stopnjo enakosti na večini področij družbenega življenja. Kljub razmeroma visoki stopnji ni uspela niti na enem področju merjenj, ki jih vključujejo različni indeksi enakosti spolov, popolnoma odpraviti vrzeli med spoloma. Na nekaterih področjih so se razlike celo povečale. V Sloveniji se neenakosti kažejo predvsem v obliki trdovratne segregacije trga dela po spolu, obstoju in celo večanju plačne in pokojninske vrzeli med spoloma, naraščajoče razširjenosti nasilja nad ženskami in dekleti oziroma nasilja zaradi spola, v večji revščini zlasti starejših žensk, neenaki porazdelitvi skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti med spoloma, kar negativno vpliva na položaj žensk na trgu dela, neuravnoteženi zastopanosti spolov na številnih področjih, ter ne nazadnje v prisotnosti stereotipnih prepričanj, ki zavirajo razvoj potencialov. Na to opozarja tudi Vrednotenje izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020. Ukrepanje je zelo potrebno.
Z novim okvirom za financiranje raziskav in razvoja je Evropska komisija uvedla novo pravilo, ki določa, da morajo imeti javne institucije, ki se želijo prijaviti na razpise Obzorje Evropa, sprejet načrt za enakost spolov. Ta načrt mora obravnavati področja, kot so enake možnosti spolov pri zaposlovanju in kariernem napredovanju, uravnotežena zastopanost spolov na vodilnih in odločevalskih položajih, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja znotraj organizacijske kulture, upoštevanje dimenzije spola v vsebini raziskav in proučevanje ter ukrepe za preprečevanje nasilja na podlagi spola, vključno s spolnim nadlegovanjem. To pravilo je spodbudilo pripravo akcijskih načrtov za enakost spolov, kar je odlično, vendar je opaziti, da so akcijski načrti, ki so bili v zadnjih letih pripravljeni, predvsem zaradi tega pravila, narejeni zgolj zato, da obstajajo, in je iz več primerov obstoječih akcijskih načrtov razbrati, da v instituciji ni pravega razumevanja enakosti. Akcijski načrti se pripravljajo na podlagi vzorcev, primerov drugih institucij in ne vključujejo razmisleka, prilagoditve posamični instituciji, vključujejo napake, ki se kopirajo od enega do drugega. Nihče ne preverja uspešnosti implementacije določenega načrta za enakost spolov oz. njegovih kratkoročnih ali dolgoročnih učinkov.
Republika Slovenija se je v nekaj ključnih uradnih strategijah in resolucijah zavezala, da bo podprla oblikovanje načrtov za enakost spolov. V preteklosti je Sektor za enake možnosti pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdal Smernice za pripravo akcijskih načrtov za enakost spolov v lokalni skupnosti in spodbudil nekaj občin k sprejetju tovrstnega načrta, a vseeno so občine z akcijskim načrtom za enakost spolov bolj izjema kot pravilo. Mehanizmov spodbud za pripravo akcijskih načrtov za enakost spolov ni, torej so institucije v Sloveniji praktično brez strokovne podpore na tem področju.
Akcijski načrti za enakost spolov, ki so pripravljeni v javnih (in zasebnih) institucijah zgolj zato, da so, izkrivljajo pravi pomen uvajanja tovrstnih dokumentov s konkretnimi cilji in ukrepi v institucijah, zato je nujno spremljanje in opozarjanje institucij na neustreznost. Dokumenti bi morali biti pripravljeni na podlagi analize stanja v posamezni instituciji in občini, na podlagi sistematičnega zbiranja podatkov ločeno po spolu o zaposlenih na instituciji in o vplivih načrtovanih politik po spolu. Zgolj kopiranje »dobrih praks« ne zadostuje. Vsaka institucija bi morala za premišljeno izdelavo tovrstnega načrta vložiti sredstva (čas, denar in strokovno podporo). Prav tako ne zadostuje, da dokument obstaja, ampak se morajo ukrepi tudi zares izvajati v praksi.
FER bos s projektom s podporo CNVOS (Impact4Values) in ob sofinanciranju Evropske unije naslovil to področje s projektom Akcijski načrti za enakost spolov.
