Home » Skupnosti, ki znajo vključevati vse, so bogatejše

Skupnosti, ki znajo vključevati vse, so bogatejše

Preseliš se iz enega na drug konec Slovenije.
V srednjo šolo hodiš v drugo mesto, morda tam čez teden tudi živiš.
Ker sta se starša ločila, prebivaš v dveh krajih.
Kaj je najpomembnejše, ko si želiš ustvarjati kraj, kjer se počutiš doma? To, da pripadaš. To, da imaš okrog sebe ljudi, s katerimi se družiš, da z njimi gradiš prijateljstva. Da govoriš isti jezik.

Včasih so te stvari preproste. Si komunikativen človek, zlahka najdeš družbo. Morda prek športa, glasbe. Tvoja selitev se je zgodila v isti pokrajini. Vendar je včasih ustvarjanje priložnosti za sklepanje osebnih vezi težje. Ker v novem kraju govorijo dialekt, ki ga težko razumeš. Morda si se preselil/a v drugo državo, kjer ljudje ne obvladajo angleščine in ti znaš le nekaj osnovnih fraz: Dober dan! Kako si? Dobro. Zato je pomembno, da vsak dan delujemo tako, da v svoja življenja vključujemo, povabimo, sprejmemo druge ljudi. Morda se nam zaradi tega izboljša karma ali se česa naučimo. Morda nam bo človek, s katerim smo enkrat poklepetali, drugič pomagal v stiski. Če vsak od nas gradi povezano skupnost, je življenje v njej boljše in bogatejše.

Mladinski centri pogosto skrbijo za povezane skupnosti. Organizirajo priložnosti, kjer se lahko srečujete različni mladi in se nenehno učite. Mislim, da je to zelo pomembno, saj se naše družbe nenehno spreminjajo, ljudje se selimo, zato moramo zagotavljati takšne skupnosti, ki bodo imele odprte roke in ki bodo poskrbele, da se vsi ljudje v njih dobro počutijo. Vendar je treba poskrbeti za celotne skupnosti, za ljudi vseh mladosti, saj so skupnosti, v katerih živimo, prepletene. Povezujemo jih ljudje, zgodbe, ki jih pišemo, podjetja, ki nam dajejo delo, institucije, ki podpirajo življenje z različnimi nalogami. Vendar to še ni vse, naštela sem zgolj izstopajoče niti v tem prepletu. Vključevanje ljudi v skupnost tako ne more biti le naloga dveh – ljudi iz ene skupnosti in ene institucije, ampak vseh.

V naši organizaciji, Zavodu Tri, skušamo skrbeti za sodelovanje nevladnih organizacij, šol, vrtcev, občine, podjetij, zdravstvenega doma, centra za socialno delo in skupnosti žensk, ki so se na Loško preselile v zadnjem času. Zakaj je to pomembno? Ugotovile smo namreč, da prek šol in njihovih strokovnih sodelavk najlažje začnemo komunikacijo z ženskami, ki so lahko tudi mame otrok v šoli ali vrtcu. Učiteljice in učitelji v šolah so na takšen način podprti za šolsko delo. Vpletli smo Občino Škofja Loka, saj smo z njeno podporo ustanovili Svet za vključevanje, kjer se srečujemo predstavnice in predstavniki različnih institucij, priseljenske skupnosti in rešujemo izzive, si izmenjujemo dobre prakse, se naučimo novih stvari. Zanima nas tudi, kako in kje se lahko zaposlijo ljudje, ki imajo dovoljenje za začasno bivanje. Vemo, da je delo pomembno za človekovo dostojanstvo, da se prek dela lahko samouresničimo in tako prispevamo k svoji ožji (družinski) in širši skupnosti. Zato vpletamo zavod za zaposlovanje, upravno enoto. Zdravje in socialno stanje ljudi sta še dve pomembni vrednoti človekovega bivanja, zato smo povezani tako z zdravstvenim domom kot tudi s centrom za socialno delo. Zato vključevanje pomeni prepletanje in ustvarjanje močnega družbenega tkiva, kjer nihče ne ostane zadaj.

Za svoja prizadevanja in prizadevanja Zavoda Tri imam še en razlog. Zdi se mi, da ljudje ne bomo mogli živeti prav dolgo, če bomo vztrajali pri takšnem načinu, ki spodbuja razkroj skupnosti, potrošništvo, individualizem … Sama želim živeti v skupnosti, kjer se ljudje dobro počutijo. Ne želim zgolj čemeti v stanovanju, v strahu, da se bo zunaj na ulici vsak hip nekdo stepel zaradi sistemskih nesporazumov, strahov, osamljenosti, revščine in podobnih težav, ki vsakodnevno pestijo ljudi v razkrojenih, individualiziranih družbah.

Ker je to tek na dolge proge ter včasih sestankovanje in tečaji kot takšni ne prinesejo vidnejših rezultatov ali sprememb, pri nas izvajamo tudi akcije, ki bi včasih (in kje še vedno) veljale za vandalizem. V Škofji Loki z volno grafitiramo. Lani smo kljub epidemiji in vsem zaprtjem ustvarile večjezične grafite v sodelovanju z vrtcem Škofja Loka. V različnih jezikih, makedonščini, srbščini, slovenščini smo ročno izvezle grafite in jih obesile na ograjo okoli vrtca. V vrtcu so grafite nato prevedli in jih dali na lesene deščice, tako da sedaj visijo na ograji in jih lahko vsak prebere. Zelo pomembno se nam zdi, da se tudi na zunaj vidi raznolikost naše družbe. Na tak način skupnosti sporočamo, da smo vsi njen del, da ne obstajajo pojmi, kot so večvrednost, manjvrednost, ne maramo niti besed integracija in prilagajanje, ker verjamemo, da se v vključujoči družbi vsi spreminjamo, ko srečujemo drug drugega. Če se mora prilagoditi, torej podrediti le en del populacije, to ni več zanimivo, saj so srečanja z drugačnostjo priložnost za učenje.

Vseživljenjsko učenje, enakopravnost spolov, globalno učenje, bla, bla, bla. Ja, te besede so lahko brez veze. In daleč od tega, da bi kaj spreminjale in pomenile. Ampak, če pomislimo, da lahko vsak dan naredimo kaj, da se sošolec ali sošolka bolje počutita, da smo prijazni do medicinske sestre, da morda lahko organiziramo piknik za vse sosede, potem te besede lahko dobijo zalet in se ne ustavljajo, dokler se ne udejanjijo.

Avtorica: Nina Arnuš

 

Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« sofinancirajo Evropska unija, Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zunanje zadeve, izvaja pa Platforma SLOGA. Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev. 
Oznake: