V knjižnico Hope Of Children And Women – Victims Of Violence v Ndejje v Ugandi, kjer se z begunci_kami lotevamo ustvarjalnega pisanja, vsak dan hodijo mlade ženske iz Južnega Sudana. Ne znajo še angleško, nekatere ne znajo pisati niti v arabščini, a so tam vsak dan, da se učijo. Prepisujejo črke iz otroških knjig, z učiteljico iz Južnega Sudana na glas ponavljajo abecedo, izgovarjajo glasove in posamezne besede. Skupaj naredimo vajo s fotosimboliko, saj sem letos kot prostovoljka Foruma za enakopraven razvoj tam tudi zato, da zberem misli, zgodbe, pesmi in refleksije mladih beguncev_k o enakopravnosti spolov, medkulturnem dialogu, nenasilni komunikaciji in človekovih pravicah. Ayen, begunka in že nekaj let učiteljica v centru, mi pomaga s prevajanjem, saj fotografije v njih vzbudijo emocije in pripovedi, ki jih želijo deliti druga z drugo, tudi z mano. Čeprav sem tam že tretje leto in sem videla in slišala zgodbe ljudi, ki se kot begunci spopadajo s situacijami – za nas, v privilegiranem delu sveta nepredstavljivimi – me vedno znova presunejo. Prizadeti so ravno najranljivejši in najrevnejši, česar se človek, ki je temu priča, ne more in se pravzaprav ne bi smel navaditi.
Bila sta srečna v zakonu, gledala je, kako so ga ubili vojaki, tukaj je povsem sama.
Sama je ostala, ker si je mož našel novo ženo, jo pustil z otroki, ki so jih potem njej vzeli njegovi sorodniki. Odkar je prišla, jih še ni videla.
Kar sama jim je prepustila otroke, saj je treba zaslužiti na drugem koncu države ali pa si moraš poiskati nove možnosti za preživetje.
Bila je posiljena v begunskem kampu, otrok je zdaj star šest let, nima dovolj denarja za njegovo šolanje. Njena polt je temnejše rjave barve, zato ima med ostalimi begunci in begunkami iz drugih držav manj možnosti.
Zaradi revščine veliko stvari ne (z)more narediti, nima denarja za zdravila, ne sme povedati, kaj misli.
Toda vsega, kar ta dan v knjižnici povedo, ni treba prevajati. Izgube napolnijo prostor, se izrišejo na listih papirja, kjer ženske ustvarjajo s simboli … Pridruži se nam tudi Shadia, mlada Ugandčanka, ki se uči šivati, da bi se osamosvojila, saj ima dva majhna otroka z odtujenim možem v izrazito patriarhalni zakonski skupnosti. Spomni me na mnoge zgodbe nesrečnih zakonov, v katerih ženske vztrajajo iz različnih razlogov. Odvisnost od partnerja, pomanjkanje izobrazbe in revščina pa v tem okolju zmanjšujejo možnosti za svobodno odločanje. A ona ima rada knjige, veliko piše, vsak dan pride z novo pesmijo in jo želi izboljšati. Na skrivaj jih bere na glas. Noče, da jo sliši mož. Ob koncu našega srečanja me objame. Zdaj, ko je slišala ostale zgodbe, se počuti manj sama, pravi. Drugi dan pridemo spet, spet pišejo in črkujejo; ne govorimo dosti, ker imamo občutek, da ni treba.
Čeprav v svojem delu ob težkih zgodbah ljudi včasih izgubim vero v smiselnost tega dela, ustvarjalni proces iz človeka poleg resnice potegne tudi živost, vrednost in človečnost, sočutje. Po drugi strani pa seveda človeškost in z njo surovost ali navidezno brezbrižnost, ki pomagajo preživeti in jih je na prvi pogled težje razumeti.
Ob letošnjem slovesu mi je Alice, ki bo mentorica v mladinskem centru in je v okviru projekta prav tako napisala svojo prvo pesem, podarila verižico z metuljem. Ustvarjalni proces je proces opolnomočenja, mi je povedala. Pomeni biti slišan_a in viden_a v mali skupnosti. In čeprav gre morda za hipno občutje, ni nujno, da njegova moč ne bo trajala in se morda razširila. A tokrat sem doživela tudi, kako je videti in slišati samo sebe, samega sebe, kar je za marsikoga, verjetno ne samo v tem delu sveta, nekaj novega in ne samoumevnega. Na našem zaključnem literarnem dogodku, kjer so mladi avtorji_ce v centru brali svoje pesmi in zgodbe, je bila v jedilnici, kjer ni nikoli tišine, prisotna čista pozornost v poslušanju. Robert, begunec iz Konga, je napisal pismo svoji mami, ki je umrla, ko je bil otrok. Zadržani, a sočutni odzivi poslušalcev so bili ganljivi, saj nekateri po vseh teh letih niso vedeli, da je odrasel kot sirota. V Ugandi oziroma v tem delu Afrike nasploh, kjer velikokrat, kot povejo sami, vse ostane v “božjih rokah”, se globoko osebne stiske ne povedo na glas. Stavek “Vse se bo uredilo!” slišim večkrat na dan, pa naj gre za hude izgube, izbruhe bolezni, otroke brez staršev ali pa za minorne stvari, kot so dokončanje ciljev za projekt, izpad elektrike, nočni napad stenic in miši ali zamujen let. Tudi moja pretirana organiziranost in kontrola v afriškem kreativnem kaosu ne preživita, kar je dobro zame in za ljudi, s katerimi delam tam kot tudi doma, v Sloveniji.
In seveda, marsikaj se v teku dneva, tedna, obdobja in življenja res dobro izide, tudi ko mislim, da se ne bo. S štiriurno zamudo izvedemo še eno mentorsko delavnico v novozgrajenem mladinskem centru, kjer optimizem v skupnost povezanih mladih ljudi, njihovo spontano vključevanje v aktivnosti, globoko razmišljanje o svetu in življenju ter kreativni entuziazem opolnomočijo tudi mene.
V sebi najdem lastnosti, presenetljive odzive in prepričanja, ki jih slabše poznam. Človekova sla po preživetju, življenju in ustvarjanju mi skozi hvaležnost, da poznam ljudi v Ndejje (v predmestju Kampale) in z njimi ustvarjam, spreminja življenje.
Andreja Vidmar, profesorica angleščine, pesnica in prostovoljka v Forumu za enakopraven razvoj
Refugee Journey
It is a walk,
a running race,
starting with all that’s left behind —
families, friends, food…
And fears that chain my soul,
an uncertain destiny,
not chosen, but accepted.
Never wished for,
yet still true, still real.
Congo, my country,
is what I want, what I yearn for.
Yet Congolese are fleeing.
A journey of dust,
a change of ways,
carrying hope like fragile glass,
praying it won’t break before dawn.
Gabriela Dorcas Nzulungi (Demokratična republika Kongo)