»Če želiš iti hitro, pojdi sam, če želiš priti daleč, pojdi v družbi.« – Afriški pregovor
Pregovor drži v različnih primerih, še posebej, če pomislim na vlogo mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči. Večina odličnih programov, ki jih izvajajo lokalne humanitarne organizacije, se začne z idejo, vendar imajo le redke organizacije v realnosti tudi sredstva, da bi lahko uresničile svoje ideje. Cilj tovrstnih programov je pomagati določeni ciljni skupini, vendar je brez podpore zelo težko doseči velike spremembe. A ob zagotavljanju finančne podpore je pomembno poudariti, da ta ne bi smela zatirati ustvarjalnosti in neodvisnosti organizacij, temveč olajšati izvedbo njihovih programov.
S humanitarnim delom se ukvarjam že 18 let. V Ugando sem prišel kot begunec leta 2000 in leta 2008 ustanovil organizacijo Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW). Uganda gosti eno izmed največjih begunskih populacij na svetu, ki po podatkih iz februarja 2020 presega 1,4 milijona beguncev.
HOCW je bila ena od štirih organizacij, ki so leta 2016 ustanovile Refugee Led Network. V mrežo je vključenih več kot 28 organizacij, ki jih vodijo begunci, ki jih združuje želja po zagovarjanju potreb, pravic in programov za begunce.
25. in 26. junija 2018 se je 72 predstavnikov beguncev iz 27 držav vsega sveta zbralo na prvem svetovnem vrhu beguncev, imenovanem Global Summit of Refugees (GSR), ki je potekal v Ženevi. Z namenom posvetovanja in pogajanja ga je sklicalo osem organizacij pod vodstvom beguncev, in sicer: Network for Refugee Voices (NRV), Australian National Committee on Refugee Women (ANCORW), Network for Colombian Victims for Peace in Latin America and the Caribbean (REVICPAZ-LAC), New Zealand National Refugee Association, Asia Pacific Network of Refugees, Refugee Led Organizations Network (Uganda) in Syrian Youth Volunteers (Nizozemska). Dogodek se je zapisal v zgodovino, saj je prvič združil predstavnike prisilno razseljenega prebivalstva z vsega sveta z namenom razpravljanja, načrtovanja in kritičnega analiziranja vprašanj, ki zadevajo odgovore na zahteve in pobude beguncev, kar je pomenilo rojstvo nove globalne mreže.
Pogosto so begunci obravnavani kot upravičenci, ki potrebujejo podporo, ali kot skrb vzbujajoče osebe, ki se ne morejo same organizirati, ter se zanje sprejemajo načrti in odločitve, ne da bi se z njimi posvetovali. To je privedlo do financiranja in izvajanja projektov, ki niso nujno osredotočeni na kritične potrebe beguncev, ter do sindroma odvisnosti, saj manjka osredotočenost na krepitev samooskrbe med begunci. Če bi mednarodno sodelovanje in humanitarna pomoč omogočila beguncem reševanje svoje problematike, svojih potreb, s katerimi so dobro seznanjeni, bi ustvarila trajen učinek. To je mogoče doseči z ustvarjanjem partnerstev med mednarodnimi in lokalnimi organizacijami, ki jih vodijo begunci, saj begunci bolj potrebujejo opolnomočenje kot zgolj materialno in finančno pomoč. Verjamem, da je to mogoče, saj sem tovrsten trajen učinek videl v primeru organizacije HOCW in podpore njenih partnerjev v preteklosti, brez sodelovanja katerih učinek ne bi bil enak.
Svetovni humanitarni vrh v letu 2016 je veliko pozornost namenil lokalizaciji. Potrjena je bila zaveza največjih humanitarnih organizacij in donatorjev, da bodo poskrbeli, da bodo nacionalni in lokalni partnerji vključeni v postopke odločanja pri kakršnem koli humanitarnem odzivu in da bodo zagotavljali pomoč v skladu s humanitarnimi načeli. Ker lokalni akterji pogosto najbolje razumejo kontekst ter jih ljudje, ki potrebujejo pomoč in zaščito, sprejemajo, so ti bistveni za učinkovit humanitarni odziv. Lokalizacija je potrebna, ker je stroškovno učinkovitejša, saj so lokalni in nacionalni akterji cenejši od mednarodnih delavcev. Verjamem, da bo, ko bo enkrat spoštovana lokalizacija, rešenih veliko odprtih izzivov.
Sodeloval sem z nekaj drugimi donatorji in organizacijami za humanitarno pomoč, vendar se mi zdi pomoč, ki jo prejemamo iz Slovenije, edinstvena, saj se osredotoča predvsem na opolnomočenje organizacije, tako da ima organizacija tudi ob koncu financiranja projekta možnost samostojnega, trajnostnega nadaljevanja dejavnosti. Dosedanji štirje projekti, pri katerih sodelujemo s Forumom za enakopraven razvoj in jih financira Ministrstvo RS za zunanje zadeve v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, so močno vplivali na organizacijo, ki iz leta v leto postaja samostojnejša in bolj trajnostna. Tako smo vplivali na boljše življenje 1.400 družin, ki jim zagotavljamo podporo, ki jo najbolj potrebujejo za dostojno življenje. Opolnomočenje žensk, prehrana, voda in sanitarije je le nekaj najnujnejših.
Zato pozivam k vlaganju pomoči v organizacije, ki jih vodijo begunci. Videti je, da se trend le postopoma spreminja in se vedno več organizacij na področju mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči odziva na prošnje organizacij, ki jih vodijo begunci. Pohvalil bi na primer Asylum Access za njihovo pobudo spodbujanja participacije beguncev in ker zagotavljajo sredstva za pobude, ki jih vodijo begunci, ter Open Society Foundation, ki je bil prvi donator mreže Refugee Led Organization Network. Oxfam, Independent Diplomat, Urban Refugee in All the Sky Foundation so prav tako podpornice, ki so prevzele vodilno vlogo pri financiranju pobud, ki jih vodijo begunci. V času pandemije koronavirusne bolezni Covid-19 so tako lahko organizacije, ki jih vodijo begunci, priskočile na pomoč skupnostim prav takrat, ko velikih mednarodnih organizacij ni bilo na spregled.
Zgodbe uporabnikov in uporabnic potrjujejo uspešno delo.
»HOCW me je naučil, kako gojiti zelenjavo na majhnem prostoru. Zaradi pomanjkanja hrane ne stradam več, včasih celo kaj pridelam in prodam, da zadovoljim druge svoje potrebe.« – Babirye Prosy, 43 let, mati samohranilka sedmih otrok
»V preteklosti nikoli nisem kmetovala, vendar sem se zaradi priložnosti, ki nam jih ponuja HOCW, usposabljala o sodobnih oblikah kmetovanja in načrtovanju uravnotežene prehrane, kar je izboljšalo prehrano mojih otrok. Med pandemijo sem prejemala hrano s kmetije, kar je pomagalo moji družini preživeti.« – Lina Deng, 48 let, begunka iz Južnega Sudana z 20-člansko družino
Avtor: Bolingo Ntahira
