Komunistična preteklost v Albaniji je znana kot izjemno temačna, prežeta z zatiranjem, preganjanjem, prisilnimi aretacijami in usmrtitvami, cenzuro v vseh sferah življenja ter veliko mero nezaupanja in paranoje. Pred vladanjem Hoxhe je bila Albanija na pol fevdalna država, v kateri so vladali klani, raven izobrazbe je bila nizka, družbene konzervativnosti pa visoka. Hoxha, navkljub vsemu terorju in s tem povezanimi številnimi žrtvami, je s komunizmom in njegovo usmerjenostjo v zaposlovanje vseh prebivalcev in teoretičnim egalitarizmom emancipiral albanske ženske, ki so pred tem ostajale doma in brezplačno skrbele za družino, otroke in zemljo.
Navkljub uradni komunistični politiki pa so tradicionalne vrednote obdržale vpliv nad položajem žensk v Albaniji, še posebej v bolj ruralnih predelih severa. Tudi v drugih predelih države so ženske poleg plačanega dela na svojih plečih nosile večino skrbstvenega in drugega neplačanega dela doma in s tem bile polno zaposlene izven doma in doma. Zaposlena v partnerski organizacij FER, Gender Alliance for Development Center (GADC), je s ciničnim vzdihom predstavila zaključke svoje magistrske naloge, v kateri se je spraševala, če je vstop žensk na trg dela v Albaniji pomenil le nadgradnjo suženjstva – breme dela se je podvojilo, vrednost žensk v družbi pa je ostala nizka.
Tranzicija, ki traja od leta 1990 dalje, je položaj žensk v Albaniji poslabšala. Kljub napredku v preteklih letih ostajajo številni izzivi, med drugim neenakomerna porazdelitev ekonomske moči ter posledično slaba vključenost žensk na trg delovne sile in visoke plačne razlike, slaba vključenost žensk v procese odločanja, in nasilje nad ženskami. GADC nam je ob obisku v Albaniji prejšnji teden povedal, da je zaradi femicida nedolgo nazaj umrla že 11 ženska letos. Pogosti so tudi splavi, ki jih ženske storijo, ko ugotovijo, da so pričakovani otroci ženskega spola. Posledično v Albaniji prihaja do povečanega števila rojstev dečkov v primerjavi z deklicami.
Vedno pogostejše so tudi zaroke mladoletnih deklic, ki dejansko začnejo tudi žepri 14. letih živeti z možmi še pred dopolnjenim 18. letom, kar je zakonska določena minimalna starost za poroko. Ker tako mlade odidejo od doma, se njihovo šolanje pogosto zaključi z devetletko. Zaradi nizke izobrazbe velikokrat tudi ne vidijo smisla v izdatnem izobraževanju hčera. Na podeželju so ženske v najslabšem položaju. S poroko se po besedah izvršne direktorice Livestock Enterpreneurs Association of Albania odrečejo pravici do dedovanja po starših in začnejo »pripadati« možu. V skoraj 100 % je lastništvo zemlje v lasti moških, čeprav po zakonu lahko tudi ženske dedujejo in imajo v lasti zemljo. Kmetice so po zakonodaji samozaposlene in bi si skladno s tem morale plačevati socialne prispevke, ker pa za svoje delo niso plačane to ni mogoče, zato na stara leta ostajajo brez pokojnin. V izjemni stiski se znajdejo, če možje umrejo, saj nimajo nobenega vira prihodkov več.
Žal pa se slabša tudi institucionalna ureditev za področje enakosti spolov. V preteklosti je imelo telo, zadolženo za to področje, po besedah Albanian Women Empowerment Network večjo mero avtonomije, in sicer pod okriljem ministrstva za delo, socialne zadeve in enakih možnosti. Z novo vlado pa naj bi področje enakosti spolov prešlo pod ministrstvo za zdravje, ki bo imelo težko delo že z izboljševanjem razpadajočega zdravstvenega sistema v Albaniji, torej bodo pravice žensk ne le na zadnjem mestu, temveč bodo zreducirane na zdravstvena vprašanja. Da tudi EU in njene države članice v Albaniji ne delujejo skladno in da vidik spola redko vključujejo v svoje delovanje, navkljub jasni zavezi v akcijskem načrtu EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvoju, ne bo prispevalo k izboljšanju položaja žensk v Albaniji v bližnji prihodnosti.