Evropska unija od nove migracijske realnosti leta 2015 dalje veliko naporov usmerja v zamejevanje migracij, naj si bodi s pomočjo hotspots v Italiji in Grčiji, z eksternalizacijo migracijske politike ali s prilagajanjem razvojnega sodelovanja interesom EU na področju migracij. Neredko priporočilo EU, ki prihaja predvsem s strani civilne družbe, nekaterih mednarodnih organizacij in strokovnjakov s področja migracij, je preusmeritev politike k povečevanju zakonitih in varnih načinov migriranja.
Center za globalni razvoj (Center for Global development, CGD) je analiziral izkušnjo migracij med Mehiko in Združenimi državami Amerike, na podlagi katere je pripravil priporočila EU glede ravnanja s preseljevanjem iz Afrike. Trenutno ne obstaja dovolj dokazov, da povečanje zakonitih migracijskih poti lahko nadomesti t.i. nezakonite migracije. Zato je potrebno opraviti več raziskav, ki se bodo najverjetneje v različnih kontekstih tudi med seboj razlikovale. Ameriško-mehiška izkušnja kaže, da so ZDA v času velikega demografskega in ekonomskega pritiska iz južne sosede morale okrepiti zakonite kanale preseljevanja za zmanjšanje t.i. nezakonitih migracij, ki pa so učinkovito delovali samo v kombinaciji s tesnejšim nadzorom meja.
Nespremenjeno preseljevanje iz Afrike v Evropo in s tem pritisiki t.i. nezakonitih migracij iz Afrike v EU se bodo nadaljevali vsaj še eno ali dve generaciji, saj se demografski prehod v podsaharski Afriki še ni zaključil. V tem predelu sveta je v prihodnjih 30 letih pričakovati 800 milijonov novih delavcev na trgu dela. CGD na podlagi ameriško-mehiške izkušnje meni, da bi zakonite poti lahko predstavljale pomembno orodje za upravljanje z migracijami v EU v prihodnosti. Ker pa so številni obstoječi zakoniti mehanizmi trenutno pod udarom, CGD meni, da bi morala biti politična prioriteta EU ustvarjanje novih vrst zakonitih migracijskih poti, tudi takih, ki bi prinašale oprijemljive koristi volivcem v EU.
