Na svetovni dan vode se o vodi pogosto govori kot o viru – o nečem, kar je treba upravljati, razdeljevati in varovati. Voda pa je tudi vprašanje enakopravnosti. Dostop do varne pitne vode in sanitarij ni enak za vse. Tam, kjer te osnovne storitve manjkajo, se neenakosti poglabljajo – in najpogosteje so to ženske in dekleta, ki nosijo to breme. Zato Združeni narodi ob letošnjem svetovnem dnevu vode pozornost namenjajo ženskam in razlikam dostopnosti vode glede na spol.
Neenakost pri dostopu do vode nesorazmerno bolj prizadene ženske
V mnogih skupnostih so ženske in dekleta odgovorne za zbiranje in upravljanje vode ter za nego tistih, ki zbolijo zaradi slabih higienskih ali zdravstvenih razmer. To delo je bistveno, a večinoma nevidno. Po informacijah, ki so jih zbrali v Združenih narodih, ženske in dekleta v 53 državah vsak dan skupaj porabijo okoli 250 milijonov ur za zbiranje vode, kar je znatno več kot moški in fantje. To je čas, ki bi ga sicer lahko porabile v šoli, na delu ali za počitek. Namesto tega pa se krepijo neenakosti, ki oblikujejo vsakdanje življenje.
Poleg tega je zbiranje vode za mnoge ženske in dekleta povezano tudi z resnimi tveganji za njihovo varnost. Poti do oddaljenih vodnih virov pogosto potekajo skozi izolirana območja, kjer so lahko izpostavljene nadlegovanju, napadom ali spolnemu nasilju. Pomanjkanje varnega in bližnjega dostopa do vode tako ne pomeni le dodatnega časovnega bremena, temveč tudi neposredno ogroža njihovo telesno integriteto in dostojanstvo.
»Na terenu spremljamo, kako dostop do vode vpliva na vsakdanje življenje skupnosti – od zdravja do časa, ki ga imajo ženske na voljo. Več o tem, kako majhne spremembe prinašajo velike učinke, preberite tukaj.«
Ženske imajo manj besede pri odločitvah o vodi
Čeprav ženske opravljajo večino vsakodnevnih opravil, povezanih z vodo, so še vedno pogosto izključene iz odločanja. V mnogih državah ni učinkovitih mehanizmov, ki bi zagotavljali enakopravno sodelovanje žensk pri upravljanju z vodo. Vendar to ne velja le za tako imenovane države v razvoju.
Tudi v Evropi imajo spolne norme in stereotipi še velik vpliv, zato se od žensk še vedno pričakuje, da opravljajo naloge, povezane z vodo, na ravni gospodinjstva, kot so čiščenje, pranje in kuhanje, medtem ko odločitve o upravljanju z vodo in okoljski politiki, tako na lokalni kot na nacionalni ravni, še vedno v veliki meri upravljajo moški. Ta vrzel se odraža tudi v zelenih politikah.
Spol je v evropskih okoljskih okvirih v veliki meri odsoten. Evropski zeleni dogovor se premalo posveča ženskam in spolom. Strategija EU za odpornost na področju voda sicer priznava ženske in ranljive skupine, vendar ne opredeljuje njihovih posebnih potreb niti načina, kako jih obravnavati.
Hkrati pa na ravni EU obstaja zelo malo raziskav o tem, kako se potrebe žensk in moških razlikujejo, ko gre za vodo, ali kako ta vpliva na njihovo odpornost. Pogosto se domneva, da je enakost spolov že dosežena, zato se neenakosti v zvezi z vodo obravnavajo kot problem drugje. Vendar pa dokazi vse bolj kažejo, da razlike znotraj Evrope obstajajo.
V okviru vse pogostejših in hujših okoljskih ter vremenskih dogodkov ima to pomanjkanje razumevanja življenjske posledice. Če se te razlike ne priznajo, obstaja nevarnost, da bodo politike še okrepile obstoječe neenakosti, zlasti za tiste, ki so že v bolj ranljivem položaju, vključno z migrantkami, ženskami žrtve rasne diskriminacije, ženskami različnih religij ali etničnih ozadij, invalidnimi ženskami in ženskami, ki živijo v revščini.
Ta neskladje je pomembno. Če tisti, ki najbolj čutijo posledice sistema upravljanja z vodami niso vključeni v njihovo oblikovanje, potem javne politike ne odražajo dejanskih potreb, rešitve pa ostajajo nepopolne. In to je enako tako na globalni ravni kot v Evropi.
Voda, zdravje in oskrba
Onesnažena voda in slabe sanitarne ter higienske razmere so še vedno najpogostejši vzroki za številne bolezni. Zaradi njih vsak dan umre okoli 1.000 otrok, mlajših od pet let. Ženske in dekleta so pogosto bolj izpostavljene nevarnih razmeram, saj so pogosteje negovalke, ki skrbijo za bolne. Voda v tem smislu ni le vprašanje dostopa. Gre za skrb, odgovornost in neenako izpostavljenost tveganju.
Zakaj je pri raziskavah mikroplastike v pitni vodi treba upoštevati spol
Raziskave o mikroplastiki v pitni vodi so še vedno omejene. Kar vemo, kaže na možne povezave z resnimi zdravstvenimi težavami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, rakom… Nekatere študije obravnavajo hormone, vendar obstaja velika vrzel med spoloma. Hormoni niso pomembni le za reprodukcijo, ampak igrajo ključno vlogo tudi pri zdravju možganov in številnih telesnih funkcijah. Večina raziskav ne preučuje, kako se ti učinki razlikujejo med ženskami in moškimi. Tako je tudi pri preučevanju okoljskih tveganj, kot je mikroplastika.
A žal podatki kažejo, da ženske predstavljajo dve tretjini oseb, pri katerih je bila diagnosticirana Alzheimerjeva bolezen, da je pri ženskah dvakrat večja verjetnost za hudo depresijo kot pri moških in da je pri ženskah trikrat večja verjetnost za razvoj avtoimunskih bolezni. Na vse te zdravstvene težave pa v veliki meri vplivajo prav hormoni, pri čemer postanejo težave bolj izrazite s starostjo, zlasti od sredine 50. let naprej. A kljub temu, večina raziskav, ki preučuje vpliv onesnaževalcev v vodi ne upošteva ne spolnih ne starostnih razlik.
Če ne razumemo, kako izpostavljenost različno vpliva na različne organizme, ne moremo oblikovati učinkovitih ukrepov na področju javnega zdravja. In spet se izkaže, da tisto, kar se obravnava kot nevtralno, sploh ni nevtralno.
Zaključek
Vodo pogosto obravnavamo kot osnovno storitev, ki je enaka za vse. A ni tako. Kdo upravlja z vodo, kdo je izpostavljen tveganjem povezanim z njo in čigave potrebe se upoštevajo pri odločanju, zaznamuje neenakost. In ta neenakost ima spolno razsežnost. Če bomo vodo še naprej obravnavali kot nevtralno, bomo še naprej ignorirali, kako različno vpliva na ljudi. To pa pomeni, da bomo še naprej oblikovali rešitve, ki bolje delujejo za ene kot za druge.