Pred enim letom je potekal prvi Svetovni humanitarni vrh. Eden izmed pomembnejših izkopičkov dogodka je Velik dogovor (Grand Bargain), skupek reform glede oblik dostavljanja in financiranja humanitarne pomoči. Tekom vrha je bilo ugotovljeno, da je majhen delež velikih organizacij, naj si bodi iz vrst agencij organizacije Združenih narodov (OZN) ali mednarodnih nevladnih organizacij, deležen večine mednarodnega humanitarnega financiranja. Lokalne ali nacionalne nevladne organizacije, ki jih sicer omenjena peščica velikih organizacij najame za izvedbo večjega dela aktivnosti nujne pomoči, pa imajo po nekaterih ocenah dostop do samo 0,2 % direktnega humanitarnega financiranja.
Skladno z Velikim dogovorom je potrebno izboljšati tako rezultate in učinke pri prizadetem prebivalstvu, kot tudi zmanjšati transakcijske stroške. Na vrhu je bilo dogovorjeno, da bodo donatorice in agencije OZN vsaj četrtino vseh humanitarnih sredstev namenile kar se le da direktno izvajalcem na terenu, a žal je bilo v enem letu storjenega malo napredka. Kaj otežuje uresničevanje dogovora?
Donatorice in agencije OZN težko čez noč preusmerijo milijarde evrov majhnim organizacijam širom sveta – to bi pomenilo veliko več birokratskega dela, kot tudi večji riziko, saj je govora o manjših in manj poznanih organizacijah, ki ne morejo vedno slediti mednarodnim pričakovanjem glede poročanja in drugih obvez, ki izhajajo iz podpisa pogodbe z donatorjem. V obdobju naraščajočega populizma in skeptičnosti glede razvojnega sodelovanja je še dodatno pričakovati iskanje bolj tradicionalnih in manj tveganih poti.
Tudi za dosedanje tradicionalne velike deležnike je uresničevanje dogovora velik izziv, saj za njih to pomeni zmanjšanje financiranja in njihove vloge. Tudi one bodo morale vpeljati spremembe v načinu delovanja, med drugim bodo morale lokalne organizacije vključevati ne le kot izvajalce, temveč tudi kot načrtovalce projektov in programov.
Potrebno je tudi določiti pomen besede »lokalna organizacija«. Ali je moč lokalne izpostave mednarodnih organizacij označiti za lokalne? V katero kategorijo sodijo lokalne samouprave ali Rdeč križ? Ali bo dostavljanje pomoči v naravi, na primer hrane ali šotorov, sodilo v kvoto 25 % celotne humanitarne pomoči? Določitev koncepta je prvi korak k uresničevanju dogovora in trenutno na to temo potekajo konzultacije, kjer lokalne izpostave mednarodnih organizacij naj ne bi bile štete kot lokalne. Dogovor s konzultacij bo predstavljen tudi na letnem junijskem srečanju Velikega dogovora.
Dodatno težavo prinaša tudi formulacija »kar se le da direktno«. Veliko je strinjanja, da t. i. skupno financiranje, kjer države sredstva namenijo na primer koordinacijskemu telesu OZN za humanitarno pomoč, OCHA, ali pa v obliki nenamenskih sredstev v določen sklad, tudi šteje kot »direktno«, saj so lokalne organizacije med prejemniki sredstev OCHA. Zagovorniki direktnega financiranja taki razlagi nasprotujejo, saj to pomeni ohranjanje obstoječega stanja.
Pri vseh teh razpravah pa imajo glavno besedo donatorice in organizacije, ki izvirajo z globalnega severa. Več besede bi torej morale imeti prav lokalne organizacije, ki izvajajo levji delež humanitarne pomoči, in v večji meri predstavljajo potrebe na terenu. In če je le možno, ne lokalne organizacije, ki so jih ustanovile organizacije z globalnega severa.