Novi koronavirus in z njim povezani ukrepi že več kot leto in pol krojijo naša življenja. Pomembno vlogo za zajezitev bolezni je odigral ukrep korenitega omejevanja socialnih stikov, ki pa je istočasno privedel tudi do zapiranja šol, vrtcev in gospodarstva, povečanja brezposelnosti ali dela od doma v poklicih, kjer fizična prisotnost ni nujna za delovni proces, ter do prenehanja nenujnih zdravstvenih storitev. Vse oči so uprte v fizično zdravje posameznikov, mediji večkrat dnevno poročajo o številu novo in skupno obolelih ter pozivajo k preprečevanju širjenja bolezni. A ob tem se pogosto pozablja, da posledice pandemije niso le fizične, temveč vplivajo tudi na duševno zdravje ljudi.
Njeni učinki na duševno zdravje posameznikov se kažejo na več načinov. V prvi vrsti je zapaziti direktne posledice zaradi izbruha bolezni, predvsem v obliki strahu in anksioznosti. Temu so sledili neposredni učinki zaradi ukrepov za zajezitev virusa, torej izolacija in zaprtje držav, a enako pomembni so tudi posredni ekonomsko-socialni učinki kot posledica ukrepov, kot so brezposelnost, revščina, finančna tveganja in izključenost. Prizadete so bile vse generacije: mladostniki zaradi zaprtja šol in nezmožnosti socializacije, odrasli zaradi brezposelnosti, revščine, negotovosti, povečane količine dela zaradi zaprtja vrtcev in šol ter izolacije, kot tudi starejši, predvsem zaradi izolacije in strahu, povezanim z visoko smrtnostjo te starostne skupine.
Ob izbruhu COVID-19 so bolezni nadali ime »veliki izenačevalec«, saj naj bi virus ne izbiral med svojimi gostitelji in naj bi bil tako vsak posameznik in posameznica, ne glede na njegov ali njen družbeni položaj, v enaki meri ranljiv. A kaj kmalu se je pokazalo, da virus in z njim povezani zajezitveni ukrepi zelo različno vplivajo na člane družbe. To ni presenetljivo, saj so tudi pretekle pandemije izpostavile in še poglobile že obstoječe zdravstvene, ekonomske in socialne neenakosti v družbi. Etnične manjšine so tako ob izbruhu prašičje gripe leta 2009 in španske gripe leta 1918 pogosteje obolevale in potrebovale bolnišnično obravnavo kot večinsko prebivalstvo.[1] Ob izbruhu Ebole v Sieri Leone med leti 2014 in 2016 pa je 4000 smrtim iz uradne statistike potrebno pripisati še 3600 smrti mater, novorojenčkov in mrtvorojenih otrok, ki so prezgodaj umrli zaradi strahu pred okužbo ali zaradi nedostopnosti zdravstvenih storitev.[2]
Zato bi bilo morda primernejše pandemiji nadeti ime »veliki razlikovalec«. Resda je prizadela celotno prebivalstvo, a hkrati je ne le brezsramno razgalila, temveč tudi povečala že obstoječe neenakosti. In poslabšala položaj tistih, ki so se že pred njenim obstojem soočali s socialnimi, ekonomskimi in drugimi družbenimi težavami, kot so migrantke in migranti, brezdomke in brezdomci, pripadnice in pripadniki etničnih manjšin, drugih ras ali drugih spolnih usmerjenosti ter tudi ženske. Družbene neenakosti pa so pomemben dejavnik tveganja za poslabšanje duševnega zdravja, kar nakazuje tudi dejstvo, da so osebe, ki živijo v revščini in trpijo za drugimi neenakostmi, mnogo bolj dovzetne za duševne motnje. Razvoj motenj pa spodbujajo tudi dejavniki kot so izguba zaposlitve, osamljenost in izolacija zaradi zaprtij družbe, zaprtje šol za mlade in povečane obremenitve zaradi zaprtja šol za starše, še posebej za ženske.[3]
V obdobju pandemije se je, v primerjavi s časom pred njo, okrepilo opozarjanje na pomen duševnega zdravja družbe in njenih posameznikov. A kaj, ko se vprašanju pred prihodom bolezni ni posvečalo dovolj pozornosti in posledično že tako podhranjene kapacitete niso prenesle dodatne obremenitve. Strokovnjaki pravijo, da se v ozadju skriva skrita pandemija duševnega zdravja, ki bo preživela koronavirus in bo imela na prebivalstvo sveta dolgoročne in potencialno zelo uničujoče učinke.
Število raziskav, ki preučujejo vpliv Covid-19 na duševno zdravje moških in žensk narašča, a kljub temu tema ostaja v ozadju in obširne raziskave, ki bi pokazale celovit vpliv pandemije na duševno zdravje glede na spol širom sveta, trenutno še ni na voljo. Poročilo OECD[4] je pokazalo, da se je pojavnost anksioznosti tekom prvega vala pandemije v Belgiji, Franciji, Italiji, Mehiki, Novi Zelandiji, Veliki Britaniji in ZDA vsaj podvojila v primerjavi z letom 2019, podvojila pa se je tudi pojavnost depresije v Avstraliji, Belgiji, Kanadi, Franciji, Mehiki, Švedski, Veliki Britaniji, ZDA in na Češkem. Duševno zdravje prebivalstva je nihalo, pri čemer so poslabšanja sovpadala s povečanji smrti zaradi Covid-19 in strogimi ukrepi za zajezitev bolezni. Omenjeni raziskavi sta pokazali, da so mladi, samski in brezposelni ljudje ter tisti s slabšim socialno-ekonomskim statusom pogosteje poročali o poslabšanju duševnega zdravja. Raziskava, izvedena na Danskem, Nizozemskem, v Veliki Britaniji in Franciji je pokazala, da so o osamljenosti v večji meri poročali tudi ljudje z že obstoječimi težavami v duševnem zdravju.[5]
Posledice bolezni in predvsem zaprtja za njeno zajezitev so močno vplivale tudi na ljudi v Ugandi. Država ima izjemno šibek sistem zdravstvenega varstva v podporo duševnemu zdravju, za celotno državo z 42 milijoni prebivalcev je na voljo 47 psihiatrov, večina jih deluje v glavnem mestu Kampali. Poleg tega so centri in bolnišnice, ki so pred epidemijo nudile psihiatrično podporo, spremenili v tako imenovane COVID bolnice, v katerih so izolirali in zdravili obolele za virusom.[6] Zaradi obsega neformalne ekonomije in nezmožnostjo pridobitve dnevnega zaslužka več mesecev zaporedoma se je močno poglobila revščina.
Ljudje so posegali v svoja varčevanja, ki pa so pri najrevnejših prebivalcih, med katere sodijo tudi begunci, zelo skopa. Ženske, ki niso mogle plačati mesečne najemnine, so pogoste bile žrtve spolnega nasilja s strani njihovih najemodajalcev, spolno nasilje pa je najpogostejši spolno opredeljen izvor depresije, tesnobe, paničnih napadov, samopoškodb in uživanja substanc. Zaradi zaprtja pa se je močno povečalo tudi nasilje v intimno-partnerskih odnosih.
COVID-19 je izpostavil pomen proaktivnosti pri zagotavljanju psihične dobrobiti posameznikov in celotne družbe. Število posameznikov, ki si je glasno upalo spregovoriti o posledicah osamitve, strahu ali pomanjkanja družabnih stikov, se je znatno povečalo in tako se je nekoliko zmanjšala stigmatizacija duševno bolnih. Tudi zato, ker je veliko oseb tudi doumelo, da ni jasne meje med biti duševno zdrav in duševno bolan, kot tudi, da je vsak od nas dovzeten za poslabšanje duševnega zdravja. Jasno je, da je že tekom pandemije nujno vzpostavljati in zagotavljati podporne mehanizme ljudem v stiskam, a še bolj je jasno, da se po umiritvi razmer ne smemo vrniti v stanje, kjer je psihična dobrobit skrivnost posameznika in posameznice, neredko le tistih dobro stoječih, ki si lahko plačajo terapijo. Potrebno je zagotoviti mrežo javnih storitev, ki bo na eni strani destigmatizirala in ozaveščala o pomenu duševnega zdravja na ravni posameznika, posameznice in družbe, na drugi strani pa nudila podporo tistim, ki se ne zmorejo več soočati z vsakdanjikom, vse od malih nog dalje.
[1] Mein, S.A. (2020). COVID-19 and Health Disparities: the Reality of »the Great Equalizer«. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7224347/
[2] Sochas, L., Channon, A.A. in Nam, S. (2017). Counting indirect crisis-related deaths in the context of a low-resilience health system: the case of maternal and neonatal health during the Ebola epidemic in Sierra Leone. https://academic.oup.com/heapol/article/32/suppl_3/iii32/4621472
[3] Mental Health Europe (2020). Position paper: Key long-term challenges and opportunities for mental health in the aftermath of COVID-19. Str. 2
[4] OECD (2021). Tackling the mental health impact of the COVID-19 crisis: An integrated, whole-of-society response. Str 4.
[5] Mcmanus, S. in O’Connor, R. (2021). Evidencing the detrimental impact of the COVID-19 pandemic on mental health across Europe. https://www.thelancet.com/journals/lanepe/article/PIIS2666-7762(21)00029-6/fulltext
[6] Reliefweb. Coping with mental health impact of COVID-19. https://reliefweb.int/report/uganda/coping-mental-health-impact-covid-19
