Ves sajast, s težkim svincem odet,
kot da je bil v stroju spočet,
je prišel nekega smogastega jutra
v ta urejeni sodobni svet.
Ob rojstvu niti jokal ni,
ker je bilo tako malo ljudi,
a stroji ga ne bi tolažili.
Zato se je brž prižel k materi
in pesticidno mleko tople dojke
ves zbegan jel hlastati.
Tako je rasel, začel hoditi
in kmalu prve besede mami govoriti:
»A, i, avion leti, sonca ni, ni….«
Mati pa je z grozo štela dni,
ki jih ob rakasti tvorbi v glavi
lahko še s sinom preživi.
Namesto matere po njeni smrti
otrok natančen avtomat dobi,
ki mu vsak večer, predno zaspi,
na tiho odžebra pravljice tri.
V prvi pravljici se sin ove,
da so nekoč po rekah plavale ribice,
da so v trstikah skrivale se račkice,
potem pa so jih zastrupili ljudje
in tisti čas je preč za vse.
V drugi pravljici presenečen spozna,
da so bila nekdaj drevesa zelena vsa,
kasneje so neke pomladi še pognala cvet,
a rdečih sadov več niso imela
in so v čadastem hladu počasi ovenela.
V tretji pravljici se mu razkrije,
kako preprosto iz človeka robot priklije:
z žveplastim srcem ves čuden, dolg in slok
v svetlečo in mrzlo kovino opet,
ter z motnimi očmi ves slep.
Ko mrzli avtomat pravljice konča,
prav hitro otroku še tole zdrdra:
»To ti je racionalni svet,
bodi srečen, da si bil
prav v tej dobi spočet!
Zdaj pa hitro in mirno spi,
dokler te moja ročica ne prebudi!«
Avtorica: Maca Jogan