V Ugandi so te dni odprli dva nova vodnjaka, zgrajena v okviru projekta slovenskega razvojnega sodelovanja, ki ga z lokalnimi partnerji izvaja Forum za enakopraven razvoj. Z njima se je število vodnjakov, zgrajenih v okviru več kot desetletnega sodelovanja, povečalo na 16. Ti danes zagotavljajo dostop do čiste pitne vode šolam, zdravstvenim centrom in skupnostim v Ndejje, Nakawuki in Kampali, oziroma več kot 7.000 ljudem.
Čeprav Ugando pogosto povezujemo z obilico padavin in velikim Viktorijinim jezerom, je dostop do varne pitne vode na tako v mestih, predmestjih in na podeželju še vedno eden ključnih razvojnih izzivov. Težava ni pomanjkanje vode, temveč pomanjkanje zanesljive infrastrukture. Po podatkih Združenih narodov ima na podeželju dostop do varne pitne vode le približno desetina prebivalcev, številni pa so še vedno odvisni od zelo oddaljenih vodnih virov, nezaščitenih izvirov ali plačljivih javnih vodnih točk.
Nedostopnost infrastrukture prinaša večje tveganje za bolezni, povezane z onesnaženo vodo, dodatne stroške in izgubljen čas. V številnih skupnostih so za zbiranje vode še vedno odgovorne predvsem ženske in dekleta, zato dostop do pitne vode neposredno vpliva tudi na njihove možnosti za izobraževanje, delo in ekonomsko neodvisnost.
»Po informacijah, ki so jih zbrali v Združenih narodih, ženske in dekleta v 53 državah vsak dan skupaj porabijo okoli 250 milijonov ur za zbiranje vode, kar je znatno več kot moški in fantje. To je čas, ki bi ga sicer lahko porabile v šoli, na delu ali za počitek. Poleg tega je zbiranje vode za mnoge ženske in dekleta povezano tudi z resnimi tveganji za njihovo varnost. Poti do oddaljenih vodnih virov pogosto potekajo skozi izolirana območja, kjer so lahko izpostavljene nadlegovanju, napadom ali spolnemu nasilju. Pomanjkanje varnega in bližnjega dostopa do vode tako ne pomeni le dodatnega časovnega bremena, temveč tudi neposredno ogroža njihovo telesno integriteto in dostojanstvo,« « pravi Darja Sekula Krstič iz Foruma za enakopraven razvoj, ki v Ugandi že 11. leto izvaja projekte, ki med drugim vključujejo postavitev vodnjakov.
Gradnja vodnjaka se začne veliko pred vrtanjem
Gradnja vodnjaka se začne precej pred pričetkom vrtanja. Skupaj z lokalnimi partnerji in hidrogeologi se najprej izbere lokacija, kjer so geološke raziskave pokazale zadostne zaloge vode in kjer bo vodni vir koristil čim večjemu številu ljudi. Sledi vrtanje vrtine, vgradnja zaščitnih cevi, čiščenje vrtine in preizkus izdatnosti in kakovosti vode. Šele po potrditvi, da je voda varna za uporabo, se namesti črpalka, zgradi zaščitna betonska ploščad in uredijo odtočni kanali, ki preprečujejo onesnaženje vodnega vira. Pri tem je pomembna tudi raziskava, ki jo opravijo lokalni partnerji, da ugotovijo kje so potrebe največje in kako bo izgradnja vodnjaka vpliva ne le na skupnost, temveč kje bo v večji meri podprla ženske, ki nosijo večji del bremena pri zagotavljanju vode.
Projekt se z izgradnjo vodnjaka ne konča. Lokalni partnerji skupaj s šolami in skupnostjo oblikujejo odbore za upravljanje vodnega vira, izvajajo usposabljanja o higieni, vzdrževanju črpalke in odgovorni rabi vode. Cilj ni zgolj zgraditi infrastrukturo, ampak zagotoviti, da bo vodnjak skupnosti služil še vrsto let.
Gradnja vodnjakov ob šolah ni naključna
Večina vodnjakov, ki jih FER gradi skupaj z lokalnimi partnerji, se nahajajo ob osnovnih šolah. Šola je namreč pogosto središče lokalne skupnosti. A kljub temu v številnih osnovnih šolah v Ugandi dostop do pitne vode še vedno ni samoumeven, saj te pogosto nimajo lastnega varnega vodnega vira.
Zanesljiv dostop do pitne vode učenkam, učencem in zaposlenim omogoča varnejše in bolj zdravo šolsko okolje. Voda je ključna za življenje: pitje, pripravo hrane, umivanje rok in uporabo sanitarij. Posebej pomembna je za dekleta med menstruacijo, saj brez vode ni mogoče zagotavljati ustrezne menstrualne higiene, kar prispeva tudi k pogostejšemu izostajanju od pouka.
Toda vodnjaki niso namenjeni le šolam. Poleg dostopa do pitne vode znotraj šolskega območja je prek razpeljave vodovodnih cevi omogočen tudi dostop do pitne vode iz javno dostopnih pip zunaj šolskega kompleksa, kjer je brezplačno dostopna prebivalcem tudi popoldne, ob koncih tedna in med šolskimi počitnicami. Tako vodnjak in vodovod postane skupna infrastruktura, ki koristi celotni skupnosti.
V naslednjih dveh letih bo FER v Ugandi zgradil še 5 vodnjakov.
Dostop do vode pomeni tudi manj bolezni
Gradnja vodnjakov prinaša konkretne rezultate, kar potrjujejo tudi zunanja raziskave in poročila zaključenih projektov. Vsi vprašani uporabniki in uporabnice so navedli, da oni ali njihovi družinski člani po izgradnji vodnjakov redkeje zbolevajo oziroma imajo manj zdravstvenih težav prav zaradi dostopa do čiste pitne vode.
Poleg izboljšanja zdravja lokalni partnerji opažajo tudi boljšo osebno higieno, krajši čas za vsakodnevno zbiranje vode ter večjo uporabo sanitarij in umivalnikov, ki so bili v okviru projektov zgrajeni ob šolah in drugih javnih ustanovah.
»Otroci so bolj prisotni pri pouku, manj zbolevajo in lahko čez dan pijejo varno vodo,« poudarja ravnateljica Osnovne šole UMEA.
Dolgoročna partnerstva, ne enkratne akcije
FER v Ugandi deluje že več kot skoraj desetletje in vse aktivnosti razvija skupaj z lokalnimi organizacijami ter skupnostmi. Lokacije vodnjakov, način izvedbe in spremljajoče aktivnosti niso določeni od zunaj, temveč izhajajo iz potreb, ki jih prepoznajo lokalni partnerji in prebivalci sami.
Gradnja vodnjakov je le eden od stebrov dolgoletnega sodelovanja med FER in ugandskimi partnerskimi organizacijami.
»Ko zgradimo vodnjak, naše delo še zdaleč ni končano. Ravno nasprotno. To je le prvi korak, ki vodi k spremembam, ki jih želimo doseči. Dostop do vode omogoča boljše zdravje, otrokom lažjo pot do izobraževanja, ženskam več časa za delo in ustvarjanje prihodkov, skupnosti pa več možnosti za razvoj. Prav zato razvojno sodelovanje razumemo kot dolgoročno partnerstvo, ne kot enkratno humanitarno pomoč« pravi Darja Sekula Krstič in nadaljuje: »Naši projekti vključujejo tudi krepitev prehranske varnosti, podporo ženskam pri ustvarjanju lastnih prihodkov, čebelarstvo, gojenje gob, izboljšanje menstrualnega zdravja, programe za mlade ter zaščito žensk in deklet pred nasiljem«.
Projekti potekajo v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči ter jih sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.
Projekt sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve.
