Medtem ko delam, si vzamem jogurt iz hladilnika in na kavnem aparatu skuham kavo. Moj zamrzovalnik je poln hrane in domače zelenjave, ki jo pridelam na svojem vrtu ali dobim s tastovega. Predali so natrpani s suho in konzervirano hrano, shramba pa skriva še litre mleka, domače mezge in stročnic. Zlasti poleti imamo hrane v izobilju, zato bučke, paradižnik in stročji fižol z veseljem podarim tudi domačim. Čeprav je pri nas takšno obilje pogosto na voljo v posameznih gospodinjstvih, pa Slovenija kot celota še vedno ni prehransko varna država. Leta 2023 je bila Slovenija pri nekaterih osnovnih živilih celo v presežku – dovolj imamo mleka, žit, perutnine in govedine. Povsem drugačna pa je slika pri zelenjavi, sadju in svinjini, kjer pridelamo komaj tretjino do polovico potrebnih količin. Problem je tudi v tem, da imamo na prebivalca le 0,08 ha kmetijskih površin – med najmanj v EU – in nas dodatno ogrožajo podnebne spremembe.
Uganda na prvi pogled ponuja povsem drugačno sliko. Kar 70 % prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, država pa ima več kot 80 % površin primernih za obdelavo. Toda izkoriščenih je le okoli 35 % zemlje, zato Uganda kljub rodovitnosti ni prehransko samooskrbna. Nacionalna proizvodnja hrane ne zadošča – primanjkuje okoli 3,1 milijona ton letno. V povprečju ima večina gospodinjstev dostop do osnovne hrane, a 12 % prebivalcev živi v kronični prehranski negotovosti. Poleg tega so za Ugando značilne težave pri shranjevanju hrane – pomanjkanje hladilnikov, primernih skladišč in transportne infrastrukture pogosto povzroča, da pride do visokih izgub hrane, kar še dodatno zmanjšuje razpoložljivost za lokalno prebivalstvo.
V Sloveniji smo omejeni s površinami, a z intenzivno pridelavo dosegamo visoko samooskrbo pri nekaterih osnovnih živilih. Navajeni smo tudi vrtnariti – »Na svojem vrtu je vsaka bučka zlata,« pravimo – in celo v prestolnici urbano vrtnarimo na več kot tisoč polno opremljenih mestnih vrtičkih. Ko so nas obiskale partnerice iz Ugande, so bile nad tem številom še posebej presenečene, saj v Kampali urbanim beguncem dostop do hrane omogoča predvsem trg. Ker nimajo zemlje za pridelavo, so večinoma odvisni od pomoči humanitarnih organizacij in od neformalnih zaslužkov. Povsem drugače kot pri nas, kjer si lahko vsaj del prehrane pridelamo sami, Uganda kljub obsežnim zemljiščem in kmetijstvu kot hrbtenici gospodarstva še vedno niha med presežki v posameznih regijah in izrazitimi prehranskimi primanjkljaji drugje.
Čeprav imata Slovenija in Uganda povsem različne okoliščine – ena je majhna evropska država z omejenimi viri in odvisnostjo od uvoza, druga pa afriška država s kmetijstvom kot glavno dejavnostjo, a velikimi prehranskimi vrzelmi – se obe soočata s skupnim izzivom: kako zagotoviti dolgoročno prehransko varnost. Pri tem Slovenija išče rešitve v večji diverzifikaciji pridelave in boljšem izkoriščanju omejenih površin, medtem ko v Ugandi skupaj s partnerji izvajamo širok nabor aktivnosti za izboljšanje prehranske varnosti.
FER v projektih zagotavlja zemljišča in osnovne pogoje za podnebno pametno kmetijstvo, zgradili smo skladiščni objekt za shranjevanje hrane, ki je že napolnjen s koruzo iz prejšnje letine. Ker je prav pomanjkanje ustreznih skladišč ena glavnih težav pri izgubah hrane, je to pomemben korak k zmanjšanju izgub pridelkov. Na zemljiščih postavljamo tudi rastlinjake ter vzpostavljamo semenske grede za pridelavo semen in sadik. Vzgojene zelenjavne sadike bodisi razdelimo skupnosti v Ndejje bodisi posadimo v skupnostne rastlinjake (npr. v šolah). Poleg same pridelave je ključen tudi prenos znanja, zato izvajamo usposabljanja, prilagojena različnim narodnostnim skupinam. Ker so begunci_ke iz zelo raznolikih okolij, je pomembno, da upoštevamo njihove prehranske navade in izkušnje iz držav, iz katerih prihajajo. Delavnice so zasnovane celostno – poudarjajo vlogo žensk v kmetijstvu in povezanost preskrbe s hrano s spolnimi vidiki, ob tem pa nagovarjajo tudi pomen uravnotežene prehrane in mikrohranil ter razumevanje, kako spolne vloge vplivajo na pripravo in razdeljevanje hrane. Skupnosti delujejo drugače kot pri nas, zato se veliko prenosa znanja zgodi ob obiskih gospodinjstev, kjer partnerji skupaj z razdeljevanjem sadik izvajajo tudi ozaveščanje o prehranski varnosti in praktično usposabljanje za vzgojo rastlin. Kot nujna kratkoročna pomoč upravičenci_ke prejmejo tudi različna živila, med drugim ribe, koruzo, zelenjavo, kasavo, ananas in svež fižol, vendar je glavni cilj projekta dolgoročno opolnomočenje skupnosti za lastno pridelavo in shranjevanje hrane.
Takšne aktivnosti so konkreten primer, kako lahko tudi na majhnih površinah z znanjem, infrastrukturnimi vlaganji in sodelovanjem dosežemo pomembne premike k prehranski varnosti – tako v Sloveniji kot v Ugandi.
Maruša Vertačnik
