Evalvacija projekta “Več hrane, manj nasilja” ni dokumentirala le številk in statistik, temveč tudi osebne zgodbe upanja, preobrazbe in novega začetka. To so glasovi tistih, ki so bili_e neposredni_e prejemniki_ce pomoči.
Zgodbe iz materinskega doma
Materinski dom je v nekaj mesecih delovanja postal zatočišče za več kot 60 žensk, ki so pobegnile pred nasiljem. Tukaj so našle ne le streho nad glavo, ampak tudi strokovno podporo, svetovanje in moč za soočenje s preteklostjo.
Samantha Naddembo, predstavlja vse tiste, ki so bile prisiljene zapustiti nevarne domače razmere in so v varnem domu našle nov začetek za sebe in svoje otroke: “V tem varnem domu sem lahko prejela svetovanje, imela streho nad glavo, hrano in zdravniško oskrbo. To se je zgodilo, ko mi je moj mož, medtem ko sem bila noseča, grozil, me psihično zlorabljal in zapustil.”
Aishino pričevanje pokaže moč svetovalnih storitev in podporne skupine. Od žrtve je postala zagovornica, pripravljena pomagati drugim. “Ta projekt mi je pomagal pridobiti pogum, da sem stopila v javnost in se soočila s spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola, da sem govorila o tem in skozi svetovanje pridobila mir. Nekoč sem mislila, da je to konec sveta, toda ta program mi je vrnil upanje. Celo molim, da bi v prihodnosti lahko skupaj z drugimi žrtvami podpirale tiste, ki gredo skozi te izzive.”
Ženske prevzemajo nadzor nad svojim življenjem
Za številne ženske v Ndejju je dostop do lastne pridelave pomenil veliko več kot le hrano na mizi. Pomenil je neodvisnost, spoštovanje in novo identiteto v skupnosti.
Faridah Namyalo iz Bustocks v Lubugumu je postala svetovalka in vzornica drugim. Njen uspeh ni le finančen, gre za socialno opolnomočenje in novo identiteto v skupnosti: “Projekt je bil dragocen za moje gospodinjstvo. Bili so dnevi, ko sem pobrala svojo čebulo in jo odnesla na trg, kjer sem lahko zaslužila do 50.000 šilingov od prodaje. Biti del projekta mi je pomagalo pridobiti več prijateljev v tej skupnosti, saj me številni ljudje prihajajo prositi za nasvet, kako gojiti in upravljati svoj vrt. Iz lastnega vrta sem lahko sosedom, ki so pokazali interes za gojenje zelenjave, tudi dobavljala sadike. Ta projekt mi je prinesel vzdevek ‘ženska s čebulo na strehi’.”
46-letna Namubiru Joan je z gojenjem zelenjave in perutnino uspela poslati otroke v srednjo šolo, vse s svojimi lastnimi sredstvi: “Bila sem ena prvih, ki so prejele sadike zelenjave na tem območju. Takrat, ko me je HOCW identificiral, je moja družina prestajala težke čase, ker je moj mož izginil in se raje poročil z drugo ženo v zahodni Ugandi. Ta projekt je prišel v času, ko smo bili na razpotju in se spraševali, kako bomo obvladovali, ko nisem imela službe, s katero bi preživljala družino. Dali so nama sadike, posadila sem jih in pridelek je bil zelo dober. Nekaj smo pojedli, nekaj prodali sosedom, s tem denarjem pa smo kupili hrano in druge potrebščine. To je bila prelomna točka naše neodvisnosti kot družina brez moža. Od takrat ne gledamo nazaj.”
55-letna Apoda Grace iz Lufuke prikazuje, kako celostni pristop omogoča več priložnosti za preživljanje in izboljšanje kakovosti življenja: “Z možem skupaj delava. Poleg reje kokoši in gojenja zelenjave prodajava tudi krmo za preživljanje. Zelenjava nam je prinesla dobro uravnoteženo prehrano, nekaj prodamo sosedom, izdelujemo pa tudi brikete (oglje), ki jih prodajamo in dopolnjujemo naš dohodek. HOCW nas je najprej usposobil za izdelavo briket, nato za gojenje zelenjave. Projekti HOCW so bili tam za naju, ker zdaj kuhamo z uporabo briket, kar je zmanjšalo stroške za oglje. Na splošno smo zmanjšali stroške za zelenjavo, oglje in še vedno bomo pridobili od reje kokoši.”
34-letna mama štirih otrok Mirembe Suzan pokaže, kako projekt naslavlja vzajemno povezanost prehranske varnosti in nasilja v družini: “Finančni izzivi v našem domu so povzročali stres in napetost v odnosu z mojim možem, kar je vodilo do nezdravega domačega okolja. Iz majhnega vrta, s katerim sem začela, sem uspela odložiti nekaj zrelih jajčevcev za ponovno sajenje, kar mi je omogočilo, da sem uredila večji zelenjavni vrt. Moja družina uživa v mešanici jajčevcev z majhnimi ribami ali fižolom in pošo.”
“Projekt je zagotovil tudi svetovanje in ozaveščanje o spolnem nasilju. Posledično sta se komunikacija in spoštovanje med menoj in mojim možem izboljšala. Delavnice finančne pismenosti so me opolnomočile, da sem začela varčevati in ustvarjati dohodek s prodajo presežne zelenjave.”
“Ta projekt mi ni dal le hrane – dal mi je mir, ponos in namen.”
Šole kot učilnice življenja
Rastlinjaki niso koristili le gospodinjstvom, postali so prostor praktičnega učenja za mlade generacije in vir prihrankov za šole.
Shamim Namakula, šolska ekonomka osnovne šole Lubugumu UMEA, v številkah pokaže, kako projekt ni koristil le gospodinjstvom, ampak tudi izobraževalnim ustanovam: “Odkar smo začeli pobirati pridelek iz rastlinjaka konec junija, smo kot šola prihranili pri tem, kar porabimo za prehrano učiteljev in otrok. Naš dnevni proračun za paradižnik in čebulo je znašal 8.000 šilingov na dan. Do danes pa za čebulo porabimo le 3.000 šilingov na dan. Celo potrojili smo količino paradižnika, ki ga sedaj uživamo, saj ga nabiramo iz našega rastlinjaka in nismo omejeni s proračunom. Prihranimo približno 24.000 šilingov na dan, ki bi jih sicer porabili za zelenjavo.”
Ravnateljica osnovne šole Lubugumu UMEA Hajat Fatinha Nakityo opisuje nepričakovan, a dragocen učinek projekta. Prej so morali učence_ke peljati v 85 kilometrov oddaljeno Jinjo, da bi videli rastlinjak. Zdaj ga imajo v svoji šoli, sosednje šole pa peljejo svoje učence k njim na oglede: “Naši učenci_ke, še posebej tisti_e v kmetijskem krožku, neposredno sodelujejo pri oskrbi rastlin in upravljanju rastlinjaka. Na praktičen način se učijo stvari, kot je nadzor količine vode za rastline. Učenci_ke so me celo presenetili, ko so mi povedali, da morajo zjutraj ‘zbuditi’ rastline tako, da jih potrkajo, da spodbudijo opraševanje rastlin v hiši, saj včasih ni vetra ali čebel, ki bi to opravile.”
Osebne zgodbe so pomembne. Za vsemi stiskami se skrivajo obrazi in pomembno je, da ne govorimo samo o številkah, temveč tudi o ljudeh, ki te številke predstavljajo.
