Home » Globalno učenje za politično opolnomočenje žensk

Globalno učenje za politično opolnomočenje žensk

V času znamenite 4. svetovne konference OZN o ženskah v Pekingu leta 1995 je bilo svetovno poprečje žensk v parlamentih 11 %. Ta konferenca je sprožila svetovno gibanje za politično opolnomočenje žensk, ki je to povprečje do danes dvignilo na 26 %.

Takole so bile stvari videti v državah, ki so pred to svetovno konferenco predstavljale vzgled:

Odstotek parlamentark v osemdesetih letih in v letu 1994 v tistih državah, ki so v demokratični Evropi imele leta 1994 več kot 20 % parlamentark.

Bilo jih je samo devet!!!

DRŽAVA %

1983–1986

%

1994

AVSTRIJA 9,3 21
DANSKA 26,3 33
FINSKA 30,5 39
NEMČIJA 9,8 21
ISLANDIJA 15 24
LUKSEMBURG 11,7 20
NIZOZEMSKA 20 31
NORVEŠKA 34,4 39
ŠVEDSKA 31,5 34

Vir: IPU, Database

Vendar ti podatki ne odkrivajo, da so boleči prehodi nekdanjih socialističnih držav v kapitalistično tržno gospodarstvo z večstrankarsko parlamentarno demokracijo v vseh primerih prinesli tamkajšnjim ženskam hud političen poraz. V nekdanjih socialističnih parlamentih so imeli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja praviloma večji delež poslank kot v večini evropskih držav z dolgoživo parlamentarno demokracijo. Po prvih večstrankarskih volitvah na začetku devetdesetih let je ta delež zdrsnil skoraj povsod pod 10 %. Tam, kjer je zdrsnil pod 5 %, so se v vseh primerih razvili oboroženi spopadi – na Hrvaškem, v BiH, v Srbiji, na Kosovu, v Severni Makedoniji, v Albaniji. Tranzicija je ženskam nekdanjega socializma v t. i. vzhodnem bloku in v državah, ki so nastale iz socialistične Jugoslavije, prinesla retradicionalizacijo, krčenje njihovih že pridobljenih političnih, osebnih, zlasti ekonomskih in socialnih pravic, tudi zato, ker smo ob propadu socializma prepozno razumele, da bo treba te pravice braniti v novonastalih strankah, v parlamentih in vladah, kjer enakost spolov ni bila več prepoznana kot pomembna skupna vrednota in razvojni cilj novonastalih družbenih ureditev.

Država Leto, ko so ženske dobile volilno pravico Najvišji delež, ki so ga v teh državah dosegle parlamentarke v času pred tranzicijo Delež parlamentark po prvih večstrankarskih volitvah 1990/1
Albanija 1920 1974 – 33,2 % 3,6 %
Bolgarija 1944 1981 – 21,8% 12,9 %
Madžarska 1919 1980 – 30,1 % 7,3 %
Romunija 1946 1985 –3 4,4 % 3,6 %
Slovenija 1945 1982 – 26 % 13,3 %
Hrvaška 1945 1982 – 17 % 4,5 %
Bosna in Hercegovina 1945 1982 – 23 % 2,9 %
Srbija 1945 1986 – 17 % 3,6 %
Črna gora 1945 1986 – 17 % 4,0 %
Severna Makedonija 1945 1986 – 17 % 3,3 %

Vir: Milka Puzigaća, Women in FRY, March 2002, CEE Network data base (1998–2017)

Globalno učenje za politično opolnomočenje žensk v novonastalih razmerah mladih demokracij v Srednji Evropi in na Balkanu se je začelo najprej s prenosom najboljših praks iz socialno-demokratskih in delavskih strank Švedske in Norveške v novonastale socialno-demokratske stranke držav v tranziciji v Srednji in Južni Evropi. Opirale smo se na prilagojeni priročnik norveških socialdemokratk, Ženske to zmoremo, in izšolale desetine socialno-demokratskih aktivistk za politično delo na področju enakosti spolov v njihovih strankah in družbah. Ključna sta bila solidarnost aktivistk iz evropskih socialno-demokratskih strank in pritisk Socialistične internacionale, ki je za članstvo strank v svojih vrstah terjala organiziranost žensk v sestrskih strankah in vsaj 25-odstotno kvoto za ženske v strankarskih voljenih organih. Tako so v social-demokratskih strankah držav v tranziciji v prvi polovici 90. let preteklega stoletja vzniknili ženski forumi in prevzeli nalogo prepričevanja skoraj povsem moških strankarskih vodstev, da je vprašanje odprave diskriminacije žensk in nasilja nad njimi še vedno in celo vedno bolj na dnevnem redu vseh demokratičnih naprednih strank povsod po Evropi.

Ta prenos skandinavskih social-demokratskih strateških pristopov in taktičnih znanj ter njihova prilagoditev na razmere v postsocialistični tranziciji se je dogajal skozi delo sprva leta 1994 ustanovljene neformalne regionalne mreže socialnih demokratk, ki je v letu 1998 prerasla v regionalno nevladno organizacijo, imenovano CEE Network for Gender Issues s sedežem v Budimpešti.

Drugi najpomembnejši korak se je zgodil po padcu Slobodana Miloševića v Srbiji, leta 1999, ob nastanku Pakta stabilnosti, ko nam je aktivnim ženskam na Balkanu uspelo prepričati države partnerke v tem Paktu, da je treba ustanoviti t. i. Gender Task Force in dosegle, da je fokus te delovne skupine postalo politično opolnomočenje žensk iz vseh parlamentarnih strank t. i. Jugovzhodne Evrope. V obdobju delovanja Pakta stabilnosti nam je aktivistkam in političarkam vseh strank in civilne družbe, strokovnjakinjam, sindikalistkam in novinarkam uspelo z regionalnim sodelovanjem in izmenjavo medsebojnih izkušenj razviti povsem nove načine boja žensk za enakost v političnem odločanju. Razvile smo velike nacionalne koalicije, ki so se skupaj borile za uzakonjanje kvot, razvile smo strategijo vzporednih volilnih kampanj, v katerih so te koalicije pred vsakimi volitvami od vseh strank zahtevale več žensk na listah in vključevanje prioritet žensk v strankarske volilne programje in obljube, razvile smo sendvič strategijo, s katero smo stisnile vodstva svojih strank in držav med pritisk nacionalnega ženskega gibanja od spodaj in pritisk od zgoraj, s strani EU, ki je ob približevanju teh držav članstvu v EU zahtevala vključevanje žensk v postkonfliktno obnovo balkanskih držav.

V tem procesu se je v majhnih skupinah po 25 aktivistk, na seminarjih, ki smo jim same določale vsebino, za delo v politiki šolalo na tisoče žensk v 12 državah na Balkanu. Tiste, ki so še včeraj voluntirale v NVO ali samo protestirale proti vojni, proti avtokratski oblasti, zahtevale pravico do življenja brez nasilja doma ali ohranitev pravice do načrtovanja družine, na cestah in trgih, so postopoma stopale na kandidatne liste strank za poslanke in svetnice, postajale županje državne sekretarke in celo ministrice.

Uspeh tega gibanja, ki je zraslo iz učenja od najboljših v EU in učenja v domačih akcijah ter izmenjave regionalnih najboljših praks, je bil neverjeten in se je nadaljeval tudi potem, ko je Pakt stabilnosti ugasnil (2008) in se je podpora mednarodnih organizacij za napredek enakosti spolov na Balkanu močno zmanjšala.

Država % poslank ob nastanku Gender Task Force Pakta stabilnosti, leta 1999 % poslank ob zaključku delovanja Gender Task Force, leta 2009 % poslank leta 2013 % poslank leta 2018 % poslank danes, leta 2021
Albanija 6,4 6,4 17,9 27,9 33,3
Bolgarija 10,8 10,8 24,6 23,8 24,6
Madžarska 8,3 8,3 8,8 12,6 13,1
Romunija 7,3 11,4 13,3 20,7 18,5
Slovenija 7,8 7,8 32,2 24,4 26,7
Hrvaška 7,8 7,8 23,3 18,5 31,1
Bosna in Hercegovina 26,0 26,0 21,4 21,4 26,2
Srbija 5,1 5,5 33,2 34,4 39,3
Črna gora 5,1 11,1 17,3 23,5 24,7
S. Makedonija 7,5 32,5 34,1 38,3 40,0

Viri: CEE Network data base (1998–2017); IPU Geneva, Women Data Base: 1999, 2011, 2013, Dec. 2018, IPU database, 1. oktober 2021

Izkušnjo našega globalnega učenja za politično opolnomočenje žensk v Srednji Evropi in na Balkanu smo s pomočjo OVSE – ODIHR, Sveta Evrope, UN Women, UNDP in mednarodnih političnih fundacij aktivistke z Balkana bolj ali manj uspešno prenašale, tudi na Bližnji vzhod, v države arabske pomladi, in v azijske države nekdanje Sovjetske zveze.

Nihanja in nazadovanja so se začela dogajati zlasti po gospodarski krizi leta 2008 in v zadnjih nekaj letih, ko je v veliko politiko skozi glavna vrata ponovno vkorakal nacionalistični populizem in se je razvilo mednarodno povezano konzervativno gibanje, ki odkrito nasprotuje vsem pridobitvam globalnega ženskega gibanja po Pekingu. Družbe na Balkanu so se vse po vrsti politično razklale do mere, da je sposobnost aktivnih žensk graditi čezstrankarske mostove sodelovanja in oblikovanja konsenza o možnih rešitvah glede posameznih vprašanj, ki so usodna za enakost moških in žensk, močno zmanjšana. Zato napredek v enakosti spolov pri vprašanjih ekonomske, socialne enakosti in osebnih pravic žensk, kljub bistveno višjemu odstotku poslank in ponekod celo ministric ter izboljševanju formalnih zakonskih okvirov v glavnem stagnira, marsikje celo nazaduje.

Hkrati raste nova generacija feministk, ki uspešno nadgrajuje izkušnje prejšnjih generacij ter vanje vključuje nove pristope in nova sredstva komuniciranja s politiko in z javnostmi. Najboljši primeri tega novega poleta ženskega gibanja so v Sloveniji uspešne akcije za spremembo kazenskega zakonika (samo ja je ja), zmaga na referendum o vodah, ki so jo organizirale in vodile pretežno mlade ženske, in znižanje davka za menstrualne higienske pripomočke.

Avtorica: Sonja Lokar

Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« sofinancirajo Evropska unija, Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zunanje zadeve, izvaja pa Platforma SLOGA. Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev. 
Oznake: