V številnih skupnostih v Ugandi postaja vse težje zanašati se na tradicionalne načine pridelave hrane. Podnebne spremembe, nestabilni vremenski pogoji in omejen dostop do zemlje vplivajo na to, kaj in koliko lahko ljudje pridelajo. Ena od rešitev, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja, je gojenje gob.
Gre za način pridelave, ki ne zahteva velikih površin, je manj odvisen od vremena in omogoča relativno hitro pridelavo hrane. Hkrati pa lahko predstavlja tudi vir dodatnega dohodka, kar je še posebej pomembno za gospodinjstva z omejenimi možnostmi zaposlitve.
V okviru naših projektov v Ugandi smo skupaj z lokalnimi partnerji organizirali več usposabljanj, namenjenih predvsem ženskam, begunkam in članom lokalnih skupnosti. Udeleženci_ke so pridobili tako osnovna kot naprednejša znanja o pripravi substrata in gojenju gob, njihovi predelavi in trženju.
Gojenje gob v Ugandi je nizkotehnološko in prilagojeno lokalnemu okolju. Poteka v preprostih lesenih strukturah z naravnim senčenjem, substrat pa je pogosto pripravljen iz lokalnih kmetijskih ostankov. Celoten proces je zasnovan tako, da je dostopen tudi skupnostim brez večjih finančnih vložkov, hkrati pa vključuje še sušenje in predelavo, s čimer se podaljša uporabnost hrane.
Na usposabljanjih so se učili celotnega procesa, od priprave materialov, kot so slama, bombaž ali drugi organski ostanki, do vzpostavitve gobarskih gredic in zagotavljanja ustreznih pogojev za rast, kot sta vlaga in tema.
Poseben poudarek je bil na tem, da gobarjenje ni le vir hrane, ampak tudi podjetniška priložnost. Udeleženci_ke so se učili, kako gobe sušiti, mleti in predelovati v različne izdelke – od prehranskih do kozmetičnih – ter kako jih plasirati na trg.
Rezultati so bili konkretni. Po zaključenih usposabljanjih je več kot polovica udeležencev_k začela samostojno gojiti gobe, vzpostavljenih pa je bilo več sto gobarskih gredic. V nekaterih skupnostih so skupaj pripravili tudi do 2.000 gredic, ki so omogočile začetek redne pridelave.
Pomemben del podpore ni bil le prenos znanja, ampak tudi spremljanje in mentorstvo na terenu. Lokalni partnerji so redno obiskovali pridelovalce_ke, spremljali napredek, svetovali pri težavah in pomagali pri povezovanju s trgi. Sčasoma so se v nekaterih skupnostih oblikovale tudi skupine za varčevanje in posojanje, ki članom omogočajo lažji dostop do sredstev za nadaljnji razvoj dejavnosti. To pomeni, da gobarjenje ni ostalo le na ravni posameznikov, ampak se razvija kot skupnostna in podjetniška praksa.
Za številne udeleženke, zlasti ženske, to pomeni več kot le dodaten vir hrane. Gre za večjo finančno neodvisnost, večjo vlogo pri odločanju v gospodinjstvu in večjo stabilnost v vsakdanjem življenju. Gobarjenje tako postaja ena od konkretnih prilagoditev na podnebne spremembe, rešitev, ki hkrati naslavlja prehransko varnost, ustvarjanje dohodka in krepitev skupnosti.
Projekt sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve.
