Kako danes kmetovati tako, da bo kmetija lahko uspešna tudi jutri?
Ta mesec smo v Sloveniji gostili skupino kmetov_ic in partnerjev iz Severne Makedonije v okviru projekta AgriSHIFT. Namen študijskega obiska je bil precej preprost: pogledati, kako se slovenske kmetije, zadruge, raziskovalne in izobraževalne ustanove lotevajo izzivov, s katerimi se srečujejo tudi sami – od vse pogostejših suš in upravljanja z vodo do predelave hrane, povezovanja, prodaje in uporabe novih tehnologij.
Ko ne prodaš samo mleka, ampak zgodbo o tem, kako želiš kmetovati
Na kmetiji Pr’ Birtovih sta mlada prevzemnika kmetijo zastavila po svoje. Njuna logika je zelo neposredna: najprej želita pridelati dobro in kakovostno hrano zase in za svojo družino, šele nato pride prodaja.
In če kaj ostane? Se predela. Če ostanejo jajca in imajo pri roki svojo moko, nastanejo testenine. Kupcev ne želijo pridobiti čim več in čim hitreje, ampak postopoma gradijo krog ljudi, ki se vračajo zaradi kakovosti.
Kupcev pa ne vključujejo le na koncu, ko je izdelek že na polici. Z Birtovim skladom jih vabijo tudi v razvoj kmetije: z vplačili lahko podprejo konkretne naložbe, od povečanja črede do vodnega zadrževalnika, sredstva pa nato koristijo tudi za nakup hrane s kmetije.
Na Domačiji Čilčevi smo videli drugačen, vendar podoben razmislek. Kozje in ovčje mleko predelujejo v izdelke z večjo dodano vrednostjo, dejavnost pa so razvili tako, da lahko od kmetije živita dve osebi. Tudi njihov pristop je izrazito lokalen in nišen.
V Učnem centru Brje, centru za pomoč promocijo in predelavo kmetijskih izdelkov, pa v ospredju sploh ni ena sama kmetija, ampak skupnost. Lokalni pridelovalci in predelovalci lahko za majhno plačilo uporabljajo skupno opremo za predelavo. Ko smo prišli, je nekdo kuhal viljamovko, gospa je pripravljala kutinov sir, nekdo drug pa polnil jabolčni sok.
Namesto da bi vsak kupil svojo – precej drago – opremo, si infrastrukturo delijo.
In ta ideja se je v različnih oblikah ponavljala ves teden.
Ali res vsakdo potrebuje svoj traktor?
Pri strojnih krožkih je odgovor: ne nujno. Strojni krožki so oblika rabe strojev med kmetijami, ki temelji na medsebojni sosedski pomoči.
Člani svoje stroje in storitve ponudijo drugim kmetijam. Lastnik stroja z njim tudi dela, za uporabo pa prejme vnaprej dogovorjeno plačilo, ki pokrije stroške. Tako lahko kmetije uporabljajo opremo, ki bi jo posamezna manjša kmetija težko upravičila ali si jo sploh privoščila.
Podoben koncept souporabe nas je pričakal tudi nekoliko bolj nepričakovano – v Knjižnici Mirana Jarca Novo Mesto, in sicer poleg knjig! Namen knjižnice semen je tudi ohranjanje avtohtonih sort in spodbujanje samooskrbnega vrtnarjenja.
Od traktorja do semena: včasih je del rešitve preprosto to, da vsak ne rabi imeti vsega v lasti.
Lokalno ne pomeni nujno majhno
Na poti smo srečali tudi zelo različne načine, kako pride hrana od njive do kupca.
Dobrote Dolenjske povezujejo lokalne pridelovalce in njihove izdelke pod skupno znamko. Nekatere izdelke od kmetij odkupijo v celoti, pri drugih kupijo surovine in jih predelajo sami. Pri tem je vedno navedeno, s katere kmetije prihajajo. Za nekatere proizvajalce je bila prav prodaja pod skupno znamko odskočna deska za nadaljnjo poslovno pot.
V Gostišču na trgu pa se lokalna hrana povezuje še z izobraževanjem. Dijaki tam opravljajo praktično usposabljanje, pri pripravi hrane pa uporabljajo tudi surovine, pridelane na šolskem posestvu. V sklopu gostišča deluje še butična trgovina z lokalnimi izdelki.
Na drugem koncu Slovenije je kmetija Rozman iz Križ pri Tržiču, kjer pridelajo do približno 600.000 glav solate na leto, znani pa so po dolgoletnem partnerstvu s trgovsko verigo Hofer.
Tam hitro postane jasno, da kmetovanje ni samo delo na njivi. Je tudi matematika, načrtovanje, administracija, investicije in precej natančno poznavanje lastne proizvodnje.
Sadike vzgajajo sami, da so čim bolj enakomerne in lahko bolje predvidijo rast. Čas pridelave, količine in cikli morajo biti zelo natančno načrtovani, saj morajo trgovcem zagotavljati konstantne količine. To pa jim na drugi strani zagotavlja stabilen razvoj, posodobljene namakalne sisteme, pakirnico, hladilnico in vlaganje v sodobno mehanizacijo, uporabljajo npr. dron za gnojenje.
Dober_a kmet_ica mora danes znati precej več kot samo kmetovati.
Od japonskega sistema sajenja do ekološkega piva
Le malo prej smo na ekološki kmetiji Šlibar gledali precej drugačno proizvodnjo.
Na kmetiji povezujejo poljedelstvo, sadjarstvo, zelenjadarstvo, živinorejo, predelavo, prodajo in turizem. Imajo svojo trgovinico, kavarno in celo lastno ekološko pivo. Ker ekološkega hmelja v Sloveniji ne morejo dobiti, ga uvažajo iz Avstrije.
Na njivi smo videli tudi zanimiv japonski sistem sajenja, pri katerem sadike rastejo v med seboj povezanih razgradljivih papirnatih celicah. Ko so dovolj velike, se celotna »veriga« razvije in sadike se lahko precej hitreje ter bolj enakomerno prenesejo na njivo.
In tudi tu je pogovor hitro prišel do podnebnih sprememb. Sušna obdobja so daljša in pogostejša, zato razmišljajo, katere kulture in sorte bodo v prihodnje sploh še smiselne.
Ukvarjajo pa se s turizmom (glamping), pridelujejo žita, zelenjavo, sadje, imajo pa tudi nekaj živeža, ki smo ga zajeli v spodnjem videu.
View this post on Instagram
Dron nad njivo, robot med paradižniki
Če smo na kmetijah gledali, kako se tehnologija uporablja v vsakdanji proizvodnji, smo na dveh enotah Kmetijskega inštituta Slovenije, Infrastrukturni center Jablje ter Brdo, pogledali še nekoliko dlje.
Videli smo različne namakalne sisteme, rastlinjake in raziskovalne površine, pa tudi drone, samovozeče stroje in robotiko, ki lahko pomaga pri opravilih in spremljanju proizvodnje.
Tehnologija lahko na primer pomaga ocenjevati, koliko paradižnika bo dozorelo v določenem tednu. To ni zanimivo samo zato, ker je robot na njivi videti futuristično. Če pridelovalec oskrbuje trgovske verige, mora namreč zelo dobro vedeti, koliko pridelka bo lahko dobavil.
Nekatere makedonske kmete_ice je najbolj pritegnila prav digitalizacija, druge pa precej bolj vprašanje manj razširjenih vrst zelenjave in možnosti njihove predelave.
Ena tehnologija torej ni odgovor za vse.
Kmetijstvo se začne poučevati že v šoli
V Biotehniškem centru Naklo sta nam okolico predstavila dijaka.
Ogledali smo si rastlinjake, hleve, učilnico za molžo krav, čebelnjak, živali ter trgovinico z izdelki in pridelki centra. Za park in druge površine skrbijo tudi dijaki sami.
Šola tako ni le prostor, kjer se o kmetijstvu govori, ampak prostor, kjer se ga preizkuša.
Na poti nazaj smo se ustavili še v Kmetijski zadrugi Sloga v Kranju. Postanek sicer ni bil glavni del programa, je pa hitro postal zelo praktičen: udeleženci_ke so si ogledali ponudbo in nakupili tudi nekaj semen, ki jih bodo poskusili vzgojiti doma v Severni Makedoniji.
Včasih se prenos znanja začne z raziskovalnim projektom. Včasih pa z vrečko semen v kovčku.
Ko se majhni povežejo, lahko postanejo veliki
Povezovanje je bilo ena od tem, ki se je skozi obisk pojavljala vedno znova.
Tolminska kmetijska zadruga povezuje kmetije v Posočju, odkupuje mleko in živino ter ima svojo mlekarno Planika in proizvodnjo mesnih izdelkov Alpija. Njihov model je bil za makedonske udeležence še posebej zanimiv tudi zato, ker je struktura njihovega kmetijstva drugačna – pri njih je bistveno več zelenjavarstva ter manj proizvodnje mesa in sira.
V Čadrgu smo nato obiskali še kmetijo Pri Lovrču, kjer si dve ekološki kmetiji delita sirarno in skupaj izdelujeta sir.
Tudi sama proizvodnja je daleč od futurističnih robotov, ki smo jih videli nekaj dni prej: kotel za sir še vedno segrevajo s pečjo na drva.
In prav v tem je morda najboljša slika celotnega tedna.
Kaj smo po celem tednu ugotovili?
Na eni strani robot, ki pomaga napovedovati pridelek. Na drugi kotel na drva. Nekje 600.000 glav solate za trgovske police, drugje nekaj izdelkov, ki jih kupci pridejo iskat neposredno na kmetijo. Nekje skupna blagovna znamka, drugje skupen stroj ali sirarna.
Nobena od teh rešitev sama po sebi ni recept, ki bi ga lahko preprosto prenesli v Severno Makedonijo.
So pa primeri, iz katerih je mogoče vzeti ideje, jih prilagoditi lokalnim razmeram in preveriti, kaj bi lahko delovalo tam.
Ker odporno kmetovanje nima samo ene oblike. In ravno zato se ga splača pogledati z več strani.
Projekt sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve.
