Kdo določa, kaj pomeni razvoj? Bolingo Ntahira o neenakih razmerjih moči in pravici afriških skupnosti, da same odločajo o svoji prihodnosti.
V seriji »Razvojno sodelovanje: med pomočjo in odvisnostjo« smo o razvojnem sodelovanju in možnostih za pravičnejše odnose govorili z Bolingom Ntahirijem iz naše partnerske organizacije Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW) v Ugandi. Z nami je delil razmišljanja na naslednje iztočnice:
Ali imajo zahodne države zgodovinsko odgovornost do prerazporeditve bogastva, ki so ga v času kolonializma črpale iz bivših kolonij? Kako naj to storijo oziroma kakšno vlogo pri tem igra razvojno sodelovanje?
Kaj sploh je razvojno sodelovanje in kakšna je povezava med razvojem ter varnostjo? Ali je mogoče vzpostaviti pravični sistem in ali razvojno sodelovanje danes res zmanjšuje neenakosti ali jih morda v nekaterih primerih celo ohranja?
Generalna skupščina Združenih narodov (ZN) je marca letos sprejela resolucijo, s katero je trgovino z zasužnjenimi Afričani in rasistični sistem suženjstva Afričanov priznala kot najhujši zločin proti človeštvu. Bolingo Ntahira, ki je po prebegu iz Demokratične republike Kongo (DRK) ustanovil Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW), meni, da sprejetje tega dokumenta odpira pomembno razpravo ali so sistemi suženjstva, kolonialnega izkoriščanja, prisilnega dela in odvzemanja afriških virov pomagali ustvarjati bogastvo in institucije drugje, hkrati pa oslabili gospodarske temelje afriških družb.
Afrika ne potrebuje sočustvovanja in dobrodelnosti, potrebno pa je nasloviti vprašanje odškodninske pravičnosti. Ta pa ne more priti zgolj v obliki čeka afriškim vladam.
Ima lahko več oblik; lahko vključuje naložbe v izobraževanje, tehnologijo, zdravstvo, infrastrukturo, raziskave, institucije in človeške zmogljivosti.
Lahko vključuje vrnitev kulturne dediščine in vzpostavitev pravičnejših gospodarskih odnosov. Lahko pomeni tudi ustvarjanje priložnosti za družbe, ki so bile v preteklosti izkoriščane, da zgradijo močnejša in trajnejša gospodarstva. Predvsem pa bi morala biti umserjena v obnovo zmogljivosti, ki je bila kot posledica kolonializma in neokolonializma odvzeta, ne pa v ustvarjanje nove oblike odvisnosti.
Lastni interesi, neenakomerno porazdeljena moč in razvojna partnerstva
Dejstvo je, da vse države tega sveta uresničujejo lastne interese. Toda težava nastane, ko tiste z ogromno gospodarsko in politično močjo sodelujejo z onimi, ki imajo veliko manj pogajalske moči. V teh primerih ni mogoče govoriti o partnerstvih med državami.
Afrika je politično neodvisna, a to ne pomeni samodejno gospodarske neodvisnosti ali suverenosti.
“Za afriški kontinent je nujno, da se intelektualno, gospodarsko in institucionalno okrepi. Za to je potrebno več vlagati v univerze in raziskovalne ustanove ter v razvoj njim lastnih tehnologij. Pomembno je, da predelajo lastne vire, namesto da jih izvažajo predvsem kot surovine in nato po veliko višji ceni ponovno kupujejo končne izdelke. Potrebne pa so tudi močnejše institucije in boljše vodstvo.”
Kar pa po mnenju Bolinga ne bo mogoče brez integracije na afriškem kontinentu. Le to bo afriškim državam dalo večjo moč pri pogajanjih s preostalim svetom. Del te razprave pa mora vključevati tudi soočanje Zahoda s posledicami lastnih preteklih dejanj, pri čemer se je potrebno zavedati, da so se države Eropske Unije pri sprejemanju omenjene resolucije ZN vzdržale.
Razvojno sodelovanje bi moralo biti partnerstvo med enakopravnimi stranmi, ki odgovarja na potrebe in prednostne naloge lokalnih skupnosti. V praksi pa pogosto obstaja znatno neravnovesje med donatorji in prejemniki. Tisti, ki nadzorujejo finančna sredstva, imajo pogosto svoje razumevanje sveta in razvoja, kot tudi precejšen vpliv na prednostne naloge, politike, projekte, kazalnike in pogoje, povezane z razvojno pomočjo.
Morda se v procesu oblikovanja programov in projektov posvetujejo z lokalno skupnostjo, vendar posvetovanje ni nujno enako sprejemanju odločitev.
Namesto, da bi sistem razvojnega sodelovanja družbam pomagal odkriti in zgraditi lastne okvire napredka, jih spodbuja k ponavljanju modelov, zasnovanih drugje. Zato bi po mnenju Bolinga morali energijo usmeriti v preoblikovanje narave sodelovanja, katere končen cilj bi morala biti podpora družbam pri razvoju zmogljivosti, znanja, institucij in zaupanja, da bodo lahko same določale svojo prihodnost.
Skupnosti so namreč tiste, ki najbolje razumejo lastno zgodovino, kulturo, prednostne naloge, odnose in tudi izzive, na načine, ki jih zunanji deležniki ne morejo. Slednji jih lahko pri uresničevanju od znotraj zastavljenih procesov podprejo s svojim znanjem, izkušnjami in sredstvi.
Bolingo je mnenja, da afriške države lahko od mednarodne skupnosti zahtevajo pravičnost, hkrati pa od sebe zahtevajo odgovornost do naslednjih generacij Afričanov. Za prvo je treba odgovoriti na vprašanje kakšen mednarodni ustroj bi moral obstajati po stoletjih neenakih odnosov, za drugo pa kako naj afriške države ta na novo vzpostavljen, pravičen sistem čim bolje izkoristijo za izgradnjo lastne suverenosti.
Razvoj, varnost in mir
Brez varnosti ni mogoč trajnostni razvoj, prav tako pa brez razvoja ni mogoča trajnostna varnost, je prepričan Bolingo. Družba, ki jo nenehno pestijo vojne, razseljevanje, negotovost in politična nestabilnost, ne more zlahka vzpostaviti močnih institucij, vlagati v izobraževanje, razvijati svojega gospodarstva ali ustvarjati priložnosti za svoje prebivalstvo.
Za Afriko je to vprašanje treba razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu kolonializma in nenehnega boja za politično in gospodarsko moč. Kolonialni sistemi so pogosto razdeljevali skupnosti in ozemlja na načine, ki so povzročali dolgoročne politične in družbene napetosti. Po osamosvojitvi so zunanji interesi včasih še naprej vplivali na afriške države predvsem prek strateških, varnostnih in surovinskih interesov.
DRK predstavlja primer tovrstne države, ki je doživela desetletja konfliktov, in je bila prizorišče ene največjih mirovnih operacij ZN na svetu. Toda navkljub vlaganju znatnih mednarodnih virov v mir in varnost, negotovosti ni videti konca, oborožene skupine pa se vztrajno množijo.
Bolingo meni, da bo tako tudi ostalo dokler mednarodna skupnost ne bo naslovila temeljnih vzrokov, ki dopuščajo razmere, v katerih uspevajo oborožene skupine, politično nasilje in izkoriščanje.
Vprašati se je potrebno, če je dovolj naporov usmerjenih v to, da bi vojna postala manj nujna, manj donosna in manj trajna.
Še posebej v trenutnih gloabalnih razmerah se je potrebno zavedati, da varne države niso le tiste, v katerih ne vihra vojna; so države, v katerih imajo ljudje institucije, priložnosti, pravičnost in gospodarske pogoje, potrebne za reševanje sporov brez zatekanja k nasilju.
Avtor prispevka: dr. Bolingo Ntahiri, ustanovitelj in izvršni dirketor HOCW
