O tem, zakaj razvojno sodelovanje ostaja nujno in kako lahko z večjo vlogo lokalnih skupnosti postane pravičnejše.
V seriji »Razvojno sodelovanje: med pomočjo in odvisnostjo« smo o razvojnem sodelovanju in možnostih za pravičnejše odnose govorili s Hindu Mutebi iz naše partnerske organizacije Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW) v Ugandi. Odgovorila nam je na nekaj vprašanj:
Ali imajo zahodne države zgodovinsko odgovornost do prerazporeditve bogastva, ki so ga v času kolonializma črpale iz bivših kolonij? Kako naj to storijo oziroma kakšno vlogo pri tem igra razvojno sodelovanje?
Kaj sploh je razvojno sodelovanje in kakšna je povezava med razvojem ter varnostjo? Ali je mogoče vzpostaviti pravični sistem in ali razvojno sodelovanje danes res zmanjšuje neenakosti ali jih morda v nekaterih primerih celo ohranja?
Mnoge afriške države so doživele kolonialne sisteme, znotraj katerih so se njihova zemlja, rudnine, delovna sila in drugi viri izkoriščali v prid tujih sil. Kolonializem je prav tako zmotil razvoj političnih, gospodarskih in družbenih sistemov ter v mnogih primerih ustvaril strukture, ki so še naprej vplivale na države po osamosvojitvi, je prepričana Ugandčanka Hindu Mutebi iz Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW). Zato imajo po njenem mnenju države, ki so imele znatne koristi od kolonialnega izkoriščanja, zgodovinsko in moralno odgovornost, da prispevajo k odpravljanju globalnih neenakosti.
Žal imajo interesi Zahoda še vedno lahko negativen vpliv na Podsaharsko Afriko, ko močne države ali institucije dajo prednost dostopu do naravnih virov, geopolitičnim interesom, trgom ali nadzoru migracij pred dolgoročnimi potrebami in prednostnimi nalogami afriških skupnosti.
Hindu je mnenja, da je razvojno sodelovanje lahko koristno in ostaja nujno, zlasti v okoliščinah, ki jih zaznamujejo revščina, razseljevanje, konflikti, podnebne spremembe in humanitarne krize. Žal pa tovrstno sodelovanje ni vedno enakopravno. Prevečkrat donatorji in mednarodne institucije določijo prednostne naloge, še preden so skupnosti dobile priložnost smiselno sodelovati pri opredeljevanju lastnih potreb. Organizacije se nato lahko potegujejo za financiranje tako, da svoje projekte prilagodijo prednostnim nalogam donatorjev, namesto da bi neposredno odgovarjale na prednostne naloge skupnosti.
Pravičnejši sistem bi združeval različne oblike znanja. Tehnično in mednarodno strokovno znanje je lahko dragoceno, vendar je treba znanje, izkušnje in rešitve skupnosti obravnavati z enako mero spoštovanja, saj so bistvene za trajnostni razvoj.
Lokalne organizacije razumejo jezike, kulture, odnose in vsakodnevne izzive, ki jih zunanji deležniki morda ne zmorejo postaviti v vseobsegajočo celoto.
Največja odgovornost razvojne pomoči bi v prvi vrsti morala biti do lokalnih skupnosti. Seveda imajo donatorji odgovornost, da zagotovijo ustrezno upravljanje in porabo razvojnih sredstev. Projekt je zato lahko uspešen v skladu s svojim logičnim okvirom, na primer glede na število usposobljenih, število zgrajenih šol, odstotkom doseženih ciljev, a ima relativno majhen trajen učinek na življenja ljudi. Nasprotno pa lahko nekaj, kar je resnično transformativno, na podlagi doseženih kazalnikov deluje zanemarljivo. Idealna rešitev bi vključevala odgovornost v obe smeri.
Žal je donatorski sistem običajno veliko boljši pri merjenju odgovornosti do financerjev, zato se namesto s pomebnimi spremembami znotraj skupnosti osredotoča predvsem na številke.
Pri tem pa je treba poudatriti, da odpravljanje globalnih neenakosti ne bi smelo pomeniti zgolj prenosa denarja iz zahodnih držav afriškim vladam in skupnostim. Odgovornost za popravo krivic bi morala vključevati pravičnejšo trgovino, odgovorno vlaganje, ukrepe proti nezakonitim finančnim tokovom, reformo dolga, prenos tehnologije, odgovornost do podnebja in močnejšo podporo razvoju, ki ga vodijo lokalne skupnosti. Hkrati pa za izzive Afrike ni mogoče v celoti kriviti zunanjih akterjev. Iskreno se je treba spoprijeti tudi s korupcijo, šibkimi institucijami, konflikti, slabim upravljanjem in neenako porazdelitvijo virov znotraj afriških držav.
Hindu meni, da sta razvoj in varnost tesno povezana. Skupnosti ne morejo zlahka doseči trajnostnega razvoja, če jih prizadenejo konflikti, razseljevanje in negotovost. Hkrati pa dolgoročne varnosti ni mogoče doseči zgolj z vojaškimi ali varnostnimi izdatki. Proračuni za varnost se nikakor ne bi smeli povečevati na račun osnovnih storitev in človekovega razvoja, pri tem pa je nujno, da se varnosti ne dojema le kot vojaško zaščito.
Prepričati nekoga, čigar temeljna skrb je nacionalna varnost, da je razvojno sodelovanje potrebno, ni nujno smiselno. Morda je boljši pristop pokazati, da si ti cilji niso nujno v nasprotju.
Revščina, brezposelnost, izključenost, neenakost, pomanjkanje izobrazbe in omejene priložnosti lahko povečajo družbene napetosti in nestabilnost. Zato je smotrno preventivno vlaganje v področja kot so izobraževanje, zdravje, socialno zaščito, priložnosti za mlade in mirno sobivanje. Temu bi lahko tudi rekli vlaganje v mir in dolgoročno varnost. Pri tem je potrebno biti tudi previden, da se razvojno sodelovanje ne utemeljuje kot sredstvo za odvračanje migrantov, afriških držav pa se ne zreducira na instrument evropske varnosti.
Bolj pravičen sistem je mogoč, čeprav je po mnenju Hindu v trenutni globalni ureditvi, kjer so prisotne znatne razlike v gospodarski in politični moči med državami, težko uresničljiv. Države in institucije, ki imajo koristi od obstoječega sistema, morda ne bodo zlahka sprejele reform, ki bi zmanjšale njihov vpliv.
Da bi prišlo do sprememb, bi morali biti globalni trgovinski in finančni sistemi pravičnejši, države in skupnosti globalnega juga bi morale imeti večjo vodstveno vlogo in večjo moč pri odločanju, financiranje lokalnih in skupnostnih organizacij bi moralo biti bolj neposredno in prožno, več ukrepov bi moralo biti usmerjenih na področja podnebne pravičnosti in zgodovinske odgovornosti. Partnerstva bi morala biti pristna in temeljiti na priznavanju lokalnega znanja, na medsebojnem spoštovanju in ne dobrodelnosti, skupnost bi morala biti postavljena na prvo mesto, kar pa bi zahtevalo tudi večjo preglednost glede tega, kdo sprejema odločitve in kdo ima koristi od sredstev za razvoj.
Avtorica prispevka: Hindu Mutebi, koordinatorica programa pri KOWED
