O tem, kako dolgovi, neenaki gospodarski odnosi in interesi donatorjev ohranjajo odvisnost držav globalnega juga.
V seriji »Razvojno sodelovanje: med pomočjo in odvisnostjo« smo o razvojnem sodelovanju in možnostih za pravičnejše odnose govorili z Ramio Rahama iz naše partnerske organizacije Kandaakiat Organization for Women Empowerment and Development (KOWED) v Ugandi. Odgovorila nam je na nekaj vprašanj:
Ali imajo zahodne države zgodovinsko odgovornost do prerazporeditve bogastva, ki so ga v času kolonializma črpale iz bivših kolonij? Kako naj to storijo oziroma kakšno vlogo pri tem igra razvojno sodelovanje?
Kaj sploh je razvojno sodelovanje in kakšna je povezava med razvojem ter varnostjo? Ali je mogoče vzpostaviti pravični sistem in ali razvojno sodelovanje danes res zmanjšuje neenakosti ali jih morda v nekaterih primerih celo ohranja?
Ramia Rahama, begunka iz Sudana, zaposlena v organizaciji KOWED v Ugandi, je prepričana, da konec neposrednega kolonializma – v njegovi vojaški in upravni obliki – ni pomenil konca izkoriščanja globalnega juga. Nasprotno, sledilo je le preoblikovanje in modernizacija orodij prevlade. Nadzor se je preusmeril z neposredne ozemeljske zasedbe na zapleteno, posredno mrežo, znano kot neokolonializem.
Ta sistem zagotavlja neprekinjen prenos bogastva z juga na sever prek mehanizmov globalne finančne arhitekture, dolžniških pasti, neenakih vrednostnih verig ter poglabljanja politične in okoljske ranljivosti širom globalnega juga.
Ranljivost je namerno ustvarjena, kar se jasno kaže v realnosti afriških držav. Kot prvi primer Ramia navede Demokratično republiko Kongo (DRK). Kljub temu, da ima država najbogatejša nahajališča rudnin na svetu, kot so tantal, kobalt in zlato, ki so bistveni za visokotehnološke industrije Zahoda, se spopada z izjemno strukturno revščino in konflikti.
To je posledica mednarodnih interesov in multinacionalnih korporacij, ki podpirajo oborožene milice ter izkoriščajo nestabilnost, da bi zagotovile stalen in poceni dotok ključnih rudnin. Posledično oboroženi spori postanejo donosno gospodarsko orodje za zahodna podjetja in njihove partnerje na račun človeških življenj in uničevanja okolja.
Nič manj pa to zasledovanje interesov ni skrito v Sudanu, ki je šolski primer tega, kako lahko programi strukturnih prilagoditev, nakopičeni dolg in geopolitični posegi poglobijo krhkost in preprečijo izgradnjo neodvisne nacionalne države.
Sudan se ohranja v stanju politične in gospodarske nestabilnosti s ciljem oslabitve njegove zmožnosti izvajanja suverenega nadzora nad svojimi rodovitnimi kmetijskimi zemljišči, zalogami nafte in ogromnim rudnim bogastvom, hkrati pa se s tem ohranja njegovo mednarodno odvisnost.
Obljuba razvoja kot instrument vpliva in določanja prioritet
Opisana realnost predstavlja osrednjo kritiko razvojnega neoliberalizma, kjer je preusmeritev od strukturnih, temeljnih gospodarskih vprašanj k individualnim pravicam temeljito spremenila naravo in cilje mednarodne podpore. Za zagotavljanje njenega obstoja so potrebni večplastni vzvodi, ki imajo mnogotere razsežnosti.
Prvi je izpodrivanje razrednega in gospodarskega boja. Zgodovinsko so se boji na globalnem jugu osredotočali na delavske pravice, pravičnost pri plačah, agrarno reformo in gospodarsko suverenost. Izključna osredotočenost na pravice manjšin je preusmerila poudarek s prerazporeditve bogastva na priznanje identitete posameznic in posameznikov.
Ciljne skupine donatorjev so s tem postale tekmice, ki se potegujejo za sredstva financerjev, namesto da bi skupaj spodbujale široko zasnovane programe in na solidarnosti temelječa delavska in ljudska gibanja proti prevladi izkoriščevalskih sil.
S tem je povezana politična instrumentalizacija in razvojne agende, določene od zgoraj navzdol. Donatorji podeljevanje pomoči pogosto pogojujejo. Vprašanja, kot so pravice manjšin in LGBTQ+, ki seveda sama po sebi nikakor niso sporna, se pogosto izkoriščajo kot predpogoj za neposredna posojila ali razvojno pomoč.
Države prejemnice posledično nimajo druge izbire kot da sprejmejo socialne in kulturne prioritete, oblikovane na globalnem severu, ki pa niso nujno skladne z lokalnimi prioritetami, ki so v prvi vrsti usmerjene k odpravljanju revščine, varnosti preskrbe s hrano in odpravljanju brezposelnosti. Tovrstni pristop Zahoda sicer navidezno ustvarjajo njihovo progresivno in moralno podobo, ne glede na to, da vzporedno s tem vodijo finančne in trgovinske politike, ki iz teh istih skupnosti izkoriščajo bogastvo.
Vse zapisano pa povzroča kulturna in družbena trenja znotraj držav globalnega juga. Na lokalni ravni se pristopi Zahoda pogosto dojemajo kot kulturni imperializem oziroma vrednostno utemeljen neokolonializem, kar na eni strani oslabi lokalne sile, ki bi lahko privedle do prepotrebnih sprememb, na drugi pa krepi avtoritarne režime, ki ta trenja izkoriščajo za upravičevanje zatiranja.
Skozi deseteltja se je podpora sindikatom in kmetijskim zadrugam postopoma zmanjševala v korist nevladnih organizacij, ki jih financira Zahod in jih vodijo lokalne elite, ki izvajajo agende donatorjev, hkrati pa prejemajo plače v tuji valuti. Kritika politizacije teh agend ne zanika notranje vrednosti človekovih pravic; nasprotno, poudarja nevarnost njihove uporabe kot moralne dimne zavese, ki potiska v ozadje materialne, strukturne zahteve velike večine delavcev in revnih na globalnem jugu.
Vojaški in razvojni proračuni
Globalne neenakosti postanejo očitne, ko neposredno primerjamo vojaške proračune in izvoz orožja z mednarodnimi tokovi razvojne in humanitarne pomoči, kot kažejo uradni mednarodni podatki, pridobljeni pri različnih mednarodnih organizacijah kot so Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Združeni narodi (ZN).
Svetovni izdatki za oborožitveni sektor so leta 2025 znašali 2887 milijard dolarjev, uradna razvojna pomoč (URP) pa 174,3 milijard dolarjev. Če smo bili v zadnjih letih priča hitrim odobritvam povečanj obrambnih proračunov, se humanitarni pozivi ZN soočajo z nenehnimi primanjkljaji, pred letom dni je Pisarna za kordinacijo humanitarne pomoči ZN dejala, da so zbrali manj kot petino potrebnih sredstev za odpravljanje humanitarnih kriz.
Ta osupljiva vrzel, kjer vojaški izdatki več kot desetkrat presegajo URP, kaže, da ostaja glavna prednostna naloga zahodnih in globalnih elit ohranjanje vojaške prevlade in industrijske zmogljivosti, namesto spodbujanja resnične stabilnosti ali izkoreninjenja revščine na jugu.
Doba populizma in sprememba globalnega sistema
S krepitvijo neoliberalnega modela in vzponom populističnih, skrajno desničarskih gibanj na Zahodu, se je razblinila moralna pretveza mednarodnega razvojnega sodelovanja.
Mednarodni odnosi se vse bolj urejajo prek transakcijskih dogovorov, za katere je značilno izrecno zavračanje zgodovinske odgovornosti in podnebnih odškodnin za globalni jug.
Je pravičen sistem mogoč, upoštevajoč vse opisano? Reforma sedanjega mednarodnega reda je postala praktično neuresničljiva zaradi obstoječega razporeda svetovne moči. Posledično se tradicionalni sistem razvojne pomoči približuje neizogibnemu upadu in zastarelosti.
Edina izvedljiva pot naprej za globalni jug, vključno z državami, kot sta DRK in Sudan, je osvoboditev od iluzije pomoči, vzpostavitev neodvisnih gospodarskih zavezništev, na primer partnerstva jug-jug, ter ponovna vzpostavitev gospodarske suverenosti in lokalne industrializacije, ki temelji na pravičnosti in samozadostnosti.
Avtorica prispevka: Ramia Rahama, projektna koordinatorica KOWED
