Kdo določa, kaj skupnost potrebuje? In komu razvojno sodelovanje v resnici služi? Projekt lahko doseže vse zastavljene kazalnike, pa v življenju ljudi pusti le malo trajnih sprememb. Skupnost lahko vprašamo za mnenje, pa ji ne prepustimo nobne odločitve. Kaj to pove o razvojnem sodelovanju?
Pri FER smo za pogled na razvojno sodelovanje povprašali štiri sodelujoče iz partnerskih organizacij v Ugandi. Z njimi sodelujemo pri projektih, njihova besedila pa nas vabijo, da pogledamo tudi širše: v gospodarske odnose, zgodovino izkoriščanja in razmerja moči, znotraj katerih poteka naše delo.
Noella Kabale opozarja na protislovje držav, iz katerih odhajajo dragocene surovine, ljudem pa ostajajo revščina, konflikti in dolgovi. Razvojne projekte presoja tudi skozi vprašanje odgovornosti: ali je pomembneje pripraviti poročilo za financerja ali doseči spremembo, ki jo prepozna skupnost?
Ramia Rahama gre še korak dlje. Po njenem konec neposrednega kolonializma ni odpravil izkoriščanja, temveč je spremenil njegova orodja. V dolgovih, neenakih gospodarskih odnosih in prioritetah donatorjev vidi mehanizme, ki ohranjajo odvisnost. Zato dvomi, da je sedanji sistem mogoče reformirati brez spremembe razmerij moči.
Hindu Mutebi razvojno sodelovanje vidi kot še vedno potrebno, vendar poudarja, da finančna pomoč sama ne more odpraviti globalnih neenakosti. Odpira vprašanja pravičnejše trgovine, dolga, prenosa tehnologije in podnebne odgovornosti. Ob tem opozarja tudi na odgovornost znotraj afriških držav: na korupcijo, šibke institucije in neenako porazdelitev virov.
Bolingo Ntahira sprašuje, čigavo definicijo razvoja uporabljamo. Če skupnosti sodelujejo pri posvetovanju, cilje in pogoje pa določijo financerji, koliko vpliva imajo zares? Po njegovem bi moralo sodelovanje krepiti znanje, institucije in zmogljivosti, s katerimi bi družbe lahko same določale svojo prihodnost.
Štirje pogledi iz partnerskih organizacij
Noella Kabale je begunka iz Demokratične republike Kongo ter ustanoviteljica in direktorica Real Phoenix Development Initiative (RPDI), organizacije, ki jo vodijo begunke in begunci ter podpira predvsem zdravje, varnost in samostojnost žensk in deklet.
Ramia Rahama je begunka iz Sudana in sodelavka Kandaakiat Organization for Women Empowerment and Development (KOWED). Organizacija z izobraževanjem, praktičnimi znanji in podporo pri preživljanju krepi ženske, mlade in druge ranljive skupine v begunskih in gostiteljskih skupnostih.
Ugandčanka Hindu Mutebi in Bolingo Ntahira, ki je po begu iz Demokratične republike Kongo ustanovil Hope of Children and Women Victims of Violence (HOCW), sodelujeta v organizaciji, ki beguncem in lokalnemu prebivalstvu zagotavlja izobraževanje, zdravstveno in psihosocialno podporo ter možnosti za preživljanje.
Njihovi odgovori se razlikujejo – tudi glede tega, koliko je mogoče sedanji sistem spremeniti. Povezuje pa jih zahteva, da znanje in potrebe skupnosti ne ostanejo podrejeni načrtom tistih, ki imajo denar.
V seriji člankov »Razvojno sodelovanje: med pomočjo in odvisnostjo« bomo objavili vse štiri poglede. Odpirajo vprašanje, ki zadeva tudi nas kot partnerje: kako sodelovati tako, da bodo skupnosti imele več možnosti odločanja in manj potrebe po vedno novi pomoči?
