Ali imajo zahodne države zgodovinsko odgovornost do prerazporeditve bogastva, ki so ga v času kolonializma črpale iz bivših kolonij? Kako naj to storijo oziroma kakšno vlogo pri tem igra razvojno sodelovanje?
Kaj sploh je razvojno sodelovanje in kakšna je povezava med razvojem ter varnostjo? Ali je mogoče vzpostaviti pravični sistem in ali razvojno sodelovanje danes res zmanjšuje neenakosti ali jih morda v nekaterih primerih celo ohranja?
Noella Kabale, ustanoviteljica in direktorica ženske organizacije Real Phoenix Development Initiative – RPDI, ki jo vodijo begunke in begunci, tudi sama begunka iz Demokratične republike Kongo (DR Kongo), pri odgovarjanju o odnosih med zahodnimi in afriškimi državami ne skriva kritičnega pogleda. Po njenem mnenju so interesi zahodnih držav na afriški celini še vedno zelo vidni, sistem razvojnega sodelovanja pa pogosto ne odpravlja vzrokov odvisnosti.
Noella meni, da zgodovinska odgovornost Zahoda obstaja in ostaja. Kot primer navaja DR Kongo, kjer po njenem mnenju posledice zgodovinskih, a tudi sedanjih odnosov ostajajo zelo očitne.
Pri tem izpostavlja predvsem dva vidika. Prvi je način, kako se uporablja razvojno sodelovanje oz. pomoč, ki se pogosto v praksi kaže kot moderen način izkoriščanja. Mnoge mednarodne organizacije afriškim državam odobravajo posojila z obrestmi, ki lahko postanejo nevzdržno breme.
»Na koncu ni nobenega napredka, le dolg. To ni sodelovanje, to je nadzor,« pravi.
Drugi problem vidi v tem, da se surovine v veliki meri še vedno predelujejo zunaj Afrike. Kobalt, kava in koltan po njenih besedah zapustijo območja, kot je Bunia v DR Kongo, v surovi obliki, nato pa se kot predelani izdelki vrnejo po bistveno višji ceni.
Takšen sistem po njenem mnenju ohranja afriške države v finančni in gospodarski odvisnosti. Vse to prinaša dobiček le »gospodarju«. »Ta sistem je tisti, ki ustvarja begunce. Bežimo, ker nam izčrpajo vse bogastvo, nam pa ostane le vojna,« še doda.
Razvojno sodelovanje ima pomanjkljivosti
Noella je kritična tudi do dosedanjega modela razvojnega sodelovanja. Države, ki se soočajo z revščino, šibkimi institucijami in pomanjkanjem infrastrukture, pomoč seveda potrebujejo. Toda po njenem mnenju desetletja razvojnih programov niso prinesla sprememb, ki bi jih bilo mogoče primerjati z obsežnim povojnim preoblikovanjem Evrope.
Afriške države tako po njenem ostajajo ujete v ponavljajočem se krogu prošenj za finančna sredstva, opremo in projekte, namenjene izboljšanju življenjskih razmer. Po njenem mnenju je razvojno sodelovanje še vedno potrebno, saj zavedanje afriških držav za lasten razvoj še ni v celoti prebujeno, kar pa je rezultat že omenjene odvisnosti.
Problem vidi predvsem v načinu, kako se projekti oblikujejo. Po eni strani izhajajo iz resničnih potreb – na primer potrebe po bolnišnicah in šolah v DR Kongo. Po drugi strani pa donatorji pogosto določajo agendo od zgoraj navzdol.
»Gre za nekakšno večno ohranjanje odvisnosti in podrejenosti »tretjega sveta« do njegovih donatorjev, ki se vleče iz generacije v generacijo,« pravi.
Pri tem se postavlja tudi vprašanje, čigavo znanje pri načrtovanju projektov šteje. Po njenem mnenju je prepogosto odločilen logični okvir donatorja, medtem ko se zanemarja znanje ljudi, ki živijo s posledicami kriz. To je lahko kongovska mati v Ituriju, Gomi ali Kampali, ki je preživela vojno in ebolo, ali begunka, ki je zaradi vojne doživela spolno nasilje. Njihove izkušnje so po njenem mnenju pogosto manj pomembne od metodologij in zahtev financerjev.
Komu je treba odgovarjati?
Prav tu se po mnenju Noelle skriva eno ključnih vprašanj razvojnega sodelovanja: komu so organizacije in izvajalci projektov v resnici odgovorni?
»V prvi vrsti bi morali poročati skupnosti, šele nato donatorjem,« pravi.
A realnost je pogosto ravno obratna. Poročila so pripravljena za financerje in njihove institucije, ne pa za ljudi, ki naj bi imeli od projektov največ koristi.
Če bi bila odgovornost najprej usmerjena k skupnosti, bi bili po njenem mnenju drugačni tudi sami projekti. Podpirali bi na podlagi potreb skupnosti in ne tega, kar donatorji vsiljujejo v razpisih.
Razliko povzame z zelo neposredno mislijo: »Odgovornost do donatorjev prinaša številke. Odgovornost do skupnosti prinaša resnične spremembe.«
Brez varnosti ni razvoja in obratno
Razvoj in varnost sta po mnenju Noelle v kriznih območjih neločljivo povezana. Kot primer znova izpostavlja DR Kongo.
»V DR Kongo ni razvoja brez varnosti, ni varnosti brez razvoja.«
V okolju, kjer ni služb, infrastrukture ali pravne varnosti, se lahko oborožene skupine hitro ponudijo kot alternativa. Fant v Djugu, ki je sicer z viri bogato področje, a velik del prebivalstva trpi za revščino, se po njenem mnenju lahko pridruži organizirani zvezi milic prav zato, ker nima zaposlitve. Oborožene skupine trdijo, da ščitijo interese ljudi, toda hkrati na tem območju ne pride do izgradnje ceste, ker ga nadzira prav ta milica. Razvoja in varnosti zato ni mogoče obravnavati kot dveh ločenih področij.
Koliko sredstev se nameni enemu, koliko drugemu področju, se mora po njenem mnenju prilagajati okoliščinam. Kjer prevladuje mir, bi bilo lahko 90 odstotkov prizadevanj namenjenih razvoju in 10 odstotkov reformi varnostnega sektorja. V regijah ali državah, kjer so prisotni konflikti, pa bi bilo potrebno sredstva enakomerno porazdeliti med varnost in razvoj. Pri tem pa Noella poudarja, da varnost zanjo ne pomeni zgolj več vojakov. Pomeniti mora tudi pravico, denimo pri sporih zaradi zemlje, ter demobilizacijo oboroženih skupin.
»Trenutno vlagamo milijarde v različne vojaške sile v Kongu in milijone v razvoj. Zato imamo begunce, ki pa se nimajo kam vrniti« opozarja.
Ali je mogoče ustvariti pravičnejši, enakopravnejši sistem?
Popolnoma enakopraven sistem je po mnenju Noelle v sedanji globalni ureditvi, v kateri pravila v veliki meri določajo najmočnejši in najvplivnejši deležniki, težko dosegljiv.
Kljub temu vidi možnost za pravičnejšo ureditev na posameznih področjih. Ena ključnih sprememb bi bila, da bi afriške države lahko same predelovale svoje naravne vire. Če bi surovine predelovali na kraju izvora in bi več dodane vrednosti ostalo v Afriki, bi se po njenem zmanjšala tudi potreba po razvojnem sodelovanju oz. pomoči.
Prihodnost razvojnega sodelovanja zato vidi drugače kot doslej. Model, ki ga poznamo zadnjih šest desetletij, po njenem mnenju ne more ostati nespremenjen. Rezultati so preskromni, ljudje so utrujeni, donatorji pa sredstva vse bolj usmerjajo tudi za lastne varnostne interese. Hkrati Kitajska in druge države ponujajo drugačne modele sodelovanja, spremembe pa že opažajo tudi begunci v Kampali, kjer se sredstva zmanjšujejo.
»Prihodnost se ne bo imenovala “razvojno sodelovanje”,« napoveduje Noella. Po njenem bodo pomembnejši trgovina, financiranje podnebnih ukrepov in neposredna podpora ljudem. Stari sistem se zato po njenem ne bo nadaljeval v sedanji obliki.
Avtorica prispevka: Noella Kabale, izvršna direktorica organizacije RPDI
