»Zakaj je v Afriki toliko revščine?«

Eno izmed pogostih vprašanj uporabnikov in uporabnic Google-a je “Zakaj je v Afriki toliko revščine?”, Eliza Anyangwe iz The Guardian-a pa je v članku s konca junija 2016 poskusila odgovoriti nanj. Zakaj torej na kontinentu, ki je z vidika naravnih virov eden izmed najbogatejših na svetu, živijo najrevnejši ljudje?

​Po njenem mnenju nikakor ne moremo razumeti aktualnega stanja v Afriki, če ne preučimo zgodovine tega kontinenta. Prvi evropski narod, ki je za svojo delovno silo uporabil afriške sužnje, so bili Portugalci, in sicer v 15. stoletju, kar pomeni, da je trgovanje z afriškimi sužnji predstavljalo osnovno ekonomsko dejavnost in s tem podlago za zgodnja prizadevanja Evrope za globalizacijo. Na tak način naj bi v Evropo pod prisilo prišlo 11 milijonov ljudi, podobno število ljudi pa je bilo prodanih tudi na področje Sahare, Rdečega morja in Indijskega oceana. Profesor ekonomije, Nathan Nunn, poudarja, da so danes najrevnejše tiste afriške države, iz katerih je prišlo največ sužnjev. V post-kolonialnem času se je Afrika znašla sredi hladne vojne, nato so jo prizadele politike strukturnega prilagajanja s strani Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, sedaj pa je na milost in nemilost prepuščena multinacionalnim korporacijam, katerim njihovo finančno stanje omogoča ravnanje, ki je, če ne vedno nad zakonodajo, vsaj nemoralno.

Maja je izšlo poročilo o virih tokov, usmerjenih v Afriko in iz nje, ki razkriva, da Afrika na letni ravni izgubi več denarja kot ga prejme v obliki pomoči, investicij in nakazil. Poleg ilegalnih finančnih tokov, za katerimi pogosto stojijo multinacionalna podjetja, so razlogi za aktualno stanje v Afriki še beg možganov, servisiranje dolgov in posledice podnebnih sprememb. Vse to kaže na naravo globalnih ekonomskih, trgovinskih in informacijskih sistemov, katerih delovanje vpliva na širjenje nepravičnih zakonov o intelektualni lastnini ter na sklepanje poslov, ki afriške države silijo v odpiranje trgov bogati svetovni proizvodnji, ob tem pa uničujejo lokalno kmetijstvo in proizvodnjo.

Seveda pa ne smemo pozabiti še na druge faktorje, ki vplivajo na revščino v Afriki. Kontinent se še vedno sooča s šibko demokracijo ter s pomanjkanjem transparentnosti, odgovornosti, varnosti in vladavine prava, pa z neenakostjo spolov, visoko stopnjo brezposelnosti, napihnjenim javnim sektorjem ter v zadnjem obdobju še z džihadizmom, ki stopnjuje destabilizacijo razmer v Sahelu.

Avtorica članka ob zaključku poudarja še nadvse pomembno dejstvo, in sicer da gre pri odgovorih na vprašanja o Afriki za posploševanje – Afrika je namreč kontinent s 54 državami, navkljub temu pa se ljudje pri postavljanju vprašanj pogosto osredotočamo na celoten kontinent in ne na posamezno državo. Prav tako si zatiskamo oči pred spoznanji o sokrivdi zahodnega sveta pri vseh izzivih, s katerimi se soočajo afriške države, in redko nasprotujemo odločitvam korporacij in vlad, ki profitirajo na račun nestabilnosti, korupcije in pomanjkanja izkušenj v teh državah. Zato je pravzaprav na mestu vprašanje, ali smo morda mi tisti, ki jih je potrebno rešiti in ne Afrika?