Od spodbujanja usmiljenja k odpravljanju vzrokov za lakoto

Organizacija združenih narodov (OZN) je pred nekoliko več kot mesecem dni proglasila najhujšo humanitarno krizo od konca druge svetovne vojne. Več kot 20 milijonov ljudi v štirih državah – Južnem Sudanu, Somaliji, Jemnu in Nigeriji – je izpostavljenih lakoti in celo stradanju. Med temi je 1,4 milijona otrok, ki jim preti velika nevarnost smrti zaradi lakote.

V Veliki Britaniji se je na krizo odzval Odbor za nesreče in krizne razmere (Disasters Emergency Committee – DEC) in objavil poziv za zbiranje sredstev pomoči potrebnim osebam v štirih državah. V treh tednih je konzorcij 13 britanskih humanitarnih organizacij, med njimi so tudi svetovno znane Oxfam, »Save the Children«, »CARE International«,  zbral 50 milijonov funtov za pomoč v obliki hrane, vode in zdravstvene oskrbe.

Osredotočenost na krizno zbiranje sredstev, ki po mnenju »Overseas Development Institute (ODI)« temelji na spodbujanju dobrodelnosti in usmiljenja, preusmerja pozornost od strukturnih razlogov za revščino in lakoto. Po njihovem mnenju je napore potrebno usmeriti k preventivnem delovanju in političnim rešitvam, ki bodo preprečile ponovitev tovrstnih kriz.

ODI opozarja, da to ni najhujša kriza po letu 1945, saj je med leti 1958 n 1962 na Kitajskem zaradi velike lakote umrlo 45 milijonov oseb. Po njihovem mnenju namreč pripisovanje prekomerne veličine krize lahko zavaja, kot lahko tudi besede kot so »najhujša kriza« in »razsežnost brez primerjave«. Uporaba tovrstnih izrazov lahko pripelje do občutka, da se krizi ni bilo moč izogniti, kar pa je daleč od resnice: kriza je v večji meri posledica človeških dejanj in bi se jo lahko preprečilo.

Pomanjkanje prehranske suverenosti je ponavljajoča se težava v Afriškem rogu. Lakota ni le posledica pomanjkanja hrane zaradi suš, temveč tudi posledica slabega upravljanja, konfliktov in ekonomskih šokov, ki revnemu prebivalstvu onemogočajo dostop do hrane. ODI pa del težav vidi tudi v zmotnem razvojnem pristopu, ki namesto odpravljanja vzrokov za krize temelji na njihovem gašenju: trenutno je manj kot 5 % humanitarne pomoči in 1 % razvojnega sodelovanja usmerjenega v krepitev odpornosti in pripravljenosti na krize. Prav tako pa razvojni in politični napori niso storili nič za ustavitev ponavljajočih se konfliktov.

ODI se sprašuje, zakaj se namesto v spodbujanje usmiljenja in strahu, napori raje ne usmerijo v spodbujanje ogorčenja in aktivizma javnosti, ki bi prispeval k iskanju in odpravljanju razlogov za nastanek tako razširjene humanitarne krize. Javnost bi lahko pritisnila na politike, da svoj politični kapital usmerijo v preprečevanje in prenehanje konfliktov. Javnost bi tudi lahko pritisnila na donatorice in razvojne deležnike, da delujejo preventivno. Predvsem pa je po mnenju ODI potrebno spremeniti vrednostni sistem in doseči, da bo preprečena kriza cenjena več kot odpravljena kriza. To bo, med drugim, pomenilo tudi prihranek denarja in še pomembneje, človeških življenj.