Home » Obrazi migracijske politike: hotspots

Obrazi migracijske politike: hotspots

V Italiji in Grčiji, ki sta že vrsto let glavni vstopni točki migrantov v EU, so v času nove migrantske realnosti, leta 2015, vzpostavili t.i. žariščne točke (hotspots). Na tak način naj bi agencije EU pomagale omenjenima članicama pri hitri identifikaciji, registraciji in odvzemu prstnih odtisov t.i. nezakonitih migrantov, ter nudile podporo pri uresničevanju njihove premestitve in vračanja v prvo varno državo. Konec leta 2017 jih je bilo v vsaki državi 5 takih točk, s skupno kapaciteto za namestitev za nekoliko več kot 7000 oseb.

Računsko sodišče EU je aprila 2017 ocenilo, da je pristop žariščnih točk uspešen, saj Italiji in Grčiji pomaga pri upravljanju z migracijami, torej predvsem pri identifikaciji in registraciji migrantov. Napredek pa je potrebno doseči pri sprejemu in namestitvi velikega število migrantov, kot tudi pri njihovi nadaljnji obravnavi, naj si bodi  v obliki vložitve prošnje za dodelitev statusa begunca na nacionalni ravni, premestitve v drugo državo članico EU ali pa vrnitve migrantov v državo tranzita ali izvora.

Konec 2017 je izšlo poročilo Danish Refugee Council (DRC) , ki samo po sebi ne nasprotuje pristopu žariščnih točk, a jasno opozarja, da so migrantom v njih kršene temeljne človekove pravice. Na splošno je moč zaznati pomanjkanje informacij glede mednarodne zaščite v žariščnih točkah, ponekod tudi ni ustreznih prevajalcev.  Prisoten je manjko pravne pomoči migrantom in dostop do zdravstvenih storitev, omejevanje svobode gibanja in pridržanje migrantov v žariščnih točkah, kot tudi slaba identifikacija ranljivih oseb, ki potrebujejo dodatno zaščito. Moria, ki se nahaja na Lezbosu, ima zmožnost nastanitve 1800 oseb, DRC pa je ocenil, da v njej prebiva okoli 6250 migrantov. V času študije je obratovalo 1 stranišče.

Italiji se veliko število migrantov znajde kot žrtev trgovine z ljudmi. Moški pogosto postanejo nizko plačana delovna sila. V času žetve zapuščajo žariščne točke in ostale oblike zbirnih centrov, se postavijo ob rob ceste in čakajo, da kmetje izberejo največje in najmočnejše med njimi, in jim nato plačajo le delež plače, ki bi jo zaslužil sezonski delavec italijanskega porekla. Prihod več kot 80 % žensk iz Nigerije v Evropo je »sponzoriran« s strani trgovev z ljudmi, z namenom spolne zlorabe. Leta 2016 so tihotapci ljudi na obale Evrope v ladjah prepeljali 60 % več nigerijskih žensk v primerjavi z letom 2015.

Po mnenju DRC obstoječi pristop do žariščnih točk vključuje tako vidike odvračanja in eksternalizacije migracijske politike EU. Na eni strani je migrantom onemogočen vstop na celinsko Evropo, kar daje signal potencialnim bodočim migrantom, da tudi oni ne bodo dosegli svojega cilja. Na drugi strani pa EU svojo odgovornost prenaša na tretje države, na primer s podpisom memoranduma o soglasju med Italijo in Libijo, ki financira begunske centre v Libiji in jo usposablja za ustavljanje tihotapskih ladij z obale Libije, ali s sklenitvijo dogovora med EU in Turčijo –  ali pa del odgovornosti nosi celo dobra volja morja. Če je včasih EU iskal ravnotežje med zaščito pravic migrantov in njihovim odvračanjem, je danes večji del migrantske politike usmerjen v preprečevanje njihovega prihoda na evropska tla.