V Ugandi začenjamo še en projekt, katerega temeljna dela sta prehranska varnost in nasilje. V projektu znova sodelujemo s partnersko organizacijo HOCW – Hope of Children and Women Victims of Violence. Sodelovali bosta tudi slovenski podjetji Limnos in Dobrovita, ki bosta nudila svojo strokovno podporo in sofinanciranje v naravi.
Uganda se desetletja sooča s humanitarnimi krizami, med drugim gosti 1,5 mio beguncev_k in je s tem ena izmed držav na svetu z največjo begunsko skupnostjo. 2 državi, od koder v Ugando prihajajo begunci_ke sta po podatkih IRC na seznamu 10 potencialno najbolj ogroženih držav v l. 2023 – J. Sudan in DR Kongo (DRK). V Ndejje, kjer bo potekal projekt, je število beguncev_k iz DRK največje, sledijo begunci_ke iz Južnega Sudana. Za preživetje so v celoti odvisni od humanitarne pomoči v obliki hrane, ki pa so je deležni le v taboriščih. Urbani begunci_ke v Ndejje te pomoči niso deležni. Prav tako nimajo lastnih hiš in najpogosteje tudi ne možnosti obdelovanja vrtov, zato stradajo. Ekstremne vremenske razmere in vedno manj padavin negativno vplivajo na kmetijstvo in še dodatno zmanjšujejo prehransko varnost. Na poslabšanje razmer sta v 2022 vplivala še izbruh ebole in vojna v Ukrajini, zaradi katere so se znatno zvišale cene živil in drugih življenjskih stroškov. Po podatkih iz novembra 2022 je 81 % beguncev žensk in otrok. Podatki FAO kažejo, da se v humanitarni krizi, manku prehranske varnosti in revščini poveča pogostost nasilja zaradi spola in spolnega nasilja (SGBV), otroško delo, poroke deklic ter drugo izkoriščanje in zlorabe najbolj ranljivih. Glede na policijsko poročilo o kaznivih dejanjih v letu 2021 je bilo v Ugandi prijavljenih 16.373 primerov SGBV, ki prevladuje v starosti 15-17 let, predvsem zaradi zaprtja šol zaradi Covid-19, nadlegovanih ob opravljanju domačih opravil (pot po vodo in drva), mladoletnih porok. Pogosto je tudi nasilje v družini, kjer so v 77 % žrtve ženske in deklice. Številne begunke so nasilje utrpele že v begu iz svoje države, kjer so posilstva neredko vojno orožje, v Ugandi pa se zaradi svojega položaja uvrščajo med najbolj ranljive. Glede na podatke iz preteklih projektov v Ndejje, se večina kriminalnih dejanj ne prijavi, ker se ljudje bojijo policije, zato se ponavadi po podporo obrnejo na nevladne organizacije, katerim zaupajo, kot je tudi HOCW, ki je v omejenem obsegu tudi s podporo preteklih FER projektov že nudil svetovanja ženskam in ozaveščal skupnost. Do sedaj žal niso mogli reševati največje težave, kako žensko/dekle umakniti od povzročitelja, ki je v večini primerov družinski član ali najemodajalec. Projekt nadgrajuje dosedanje projekte FER-a v Ugandi, ki jih je financiral MZEZ, ki so dosegli pomembne rezultate, vključili na tisoče beguncev_k in lokalnega prebivalstva, vendar humanitarnim krizam ni konca, število beguncev_k, ki potrebujejo pomoč, pa narašča. Če problema prehranske varnosti in nasilja zaradi spola, ne bi reševali, bi prišlo do kronične akutne podhranjenosti, porasta nasilja zaradi spola, poslabšanja fizične in psihične dobrobiti ljudi, še večje revščine in ogroženosti življenja beguncev_k v Ndejje.
Projekt sofinancira Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve.