Darja razmišlja
Iz naslova bi lahko razumeli, da bom pisala o tem, da ne želimo enake hrane vsak dan, da želimo raznovrstnost. A pišem o drugačni neenakosti, o tem, kako neenak je položaj ljudi po svetu glede hrane.
V skladu s Splošno deklaracijo človekovih pravic ima vsakdo pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano. A kljub temu živimo v svetu z zaskrbljujočo stopnjo podhranjenosti, v katerem je hrana neenakomerno porazdeljena, na varnost preskrbe s hrano pa vplivajo vzorci družbeno-ekonomskega razvoja, mednarodna trgovina ter razpoložljivost in prilaščanje naravnih virov.
Poznate tisti stavek: “Nič nimamo za jesti.”, ko nekdo odpre hladilnik in ne ve, kaj bi vzel iz njega? Zanj je prazen, čeprav je morda skoraj poln. Ali vprašanja, ki si jih zastavljamo, preprosto, ker si jih lahko in imamo na srečo privilegij možnosti izbire: »Bomo uporabili morsko ali himalajsko sol?«, »Je boljša bela ali pirina moka?«, »Bi danes lososa ali postrv?«. Vsak dan izbiramo sestavine, iščemo recepte za nove jedi, stremimo k raznovrstnosti jedilnika.
Tudi sama uživam v hrani, najbrž kar preveč. Rada izbiram, rada si privoščim kakovostno hrano, rada se sprehodim po maminem vrtu in naberem svežo zelenjavo ali pri bližnjih kmetih kupim najboljša jajca in meso. A zelo dobro vem, da medtem, ko izbiram, kaj bi imela danes na krožniku, veliko ljudi nima tega razkošja izbire. In tega bi se morali zavedati prav vsi. Milijoni ljudi po svetu so lačni ali na robu lakote, medtem ko milijoni ljudi strmimo v polne hladilnike in menda nimamo nič za jesti.
Raziskave v Sloveniji kažejo, da je zaradi pandemije Covid-19 o dodatno pridobljeni telesni teži poročalo skoraj 27 % anketiranih odraslih. Tudi pri otrocih se je v tem času delež otrok z debelostjo povečal za več kot 20 %. Vzroki za pridobivanje telesne teže so različni, a najpogostejši so uživanje sladkih, mastnih in slanih prigrizkov ter nekontrolirano uživanje hrane. Seveda, življenje kot smo ga bili vajeni, se je spremenilo in nekateri so na to reagirali z uživanjem še večje količine hrane, tudi povsem nezdrave. Na drugi strani pa so prenekateri zaradi novih razmer ostali ob še bolj praznih krožnikih in še bolj enovrstni prehrani. Neenakost pri prehrani se je še poglobila (hkrati s številnimi drugimi).
Od začetka pandemije Covid-19 ranljive skupnosti po vsem svetu pošiljajo jasno, nujno in ponavljajoče se sporočilo, da jih lakota lahko ubije pred koronavirusom. Smrt zaradi lakote prehiteva virus.
Neprekinjeni konflikti, gospodarske motnje, ki jih je povzročila pandemija, in naraščajoče podnebne krize so poglobile revščino in milijone ljudi spravile v skrajno raven prehranske negotovosti, na rob lakote. Za lakoto v 21. stoletju ni prostora ali opravičila. Ustaviti je treba konflikte, ukrepati v zvezi s podnebnimi spremembami, podpirati lokalno pridelavo, manjše kmete. Le s tovrstnimi ukrepi in s financiranjem programov, ki podpirajo te ukrepe, lahko prispevamo k odpravi lakote.
Eden od sedemnajstih ciljev trajnostnega razvoja, ki jih bo treba doseči do leta 2030 in jih bodo morale uresničiti vse države sveta, je prav odprava lakote. Nam bo uspelo? Številni, a še vedno premalo številni, programi razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči pripomorejo k premikom, ki bodo morda nekoč odpravili lakoto. Naj raje zaključim v bolj optimističnem duhu – lakoto bomo skupaj odpravili in pika!
Projekt »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022« sofinancirajo Evropska unija, Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zunanje zadeve, izvaja pa Platforma SLOGA. Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališča ali mnenj financerjev.
