Home » Nato so prišli po mene

Nato so prišli po mene

Predsednik Evropske komisije (EK) Juncker je v svojem govoru o stanju v EU prejšnji teden podal tri predloge o izboljšanju solidarnosti znotraj Unije na področju migracij. Med njimi je tudi okrepljena evropska mejna in obalna straža, ki naj bi povečala učinkovitost upravljanja z zunanjimi mejami,  nudila več podpore pri vračanju t.i. nezakonitih migrantov in zagotovila visoko raven varnosti na evropskem ozemlju.

Krepitev zunanjih meja EU se je pričela s podpisom Schengenskega sporazuma leta 1985. Istočasno so severne članice EU pritisnile na svoje južne sosede in od njih zahtevale okrepljene migracijske režime. To se je v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja tudi zgodilo, med drugim z uvedbo viz, in takrat so se prvič na južni obali EU pojavile ladje z migranti. Zakonite in varne možnosti migriranja so počasi usihale, nadomeščati pa so jih pričele t.i. nezakonite migracije. Ker jih je bilo treba izkoreniti, so se meje vedno bolj zapirale, pojavili so se sofisticirani načini nadzora, meja in ljudi, okrepil se je mehanizem deportacij. Ob tem se je število zakonitih načinov migriranja vztrajno krčilo, kar je prisililo ljudi, ki so zaradi vojn in preganjanja morali zapustiti svoje države, v iskanje novih in vedno bolj nevarnih nezakonitih načinov prihoda v Evropo.

Dejstvo, da je prav krepitev zunanjih meja EU privedla do pojava t.i. nezakonitih migrantov, sili v vprašanje čemu bi po treh desetletjih neuspešnega upravljanja z migracijami želeli ta neučinkoviti mehanizem še okrepiti? Odgovor morda lahko poda napis na steni Evropskega muzeja v Schengenu, ki je simbol svobode gibanja znotraj Evropske unije: »Odprava notranjih meja EU je priznanje, da vsi državljani držav znotraj tega kroga pripadajo istemu prostoru in si delijo skupno identiteto«. Trden oklep v obliki neprebojnih zunanjih mejah naj bi torej ščitil svobodo in način življenja znotraj meja EU. A kakšen je ta način življenja, ta skupna identiteta, ki jo je tako močno potrebno varovati? Med drugim jo opredeljujejo njene temeljne vrednote, ki so spoštovanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva, enakopravnosti,  demokracije in vladavine prava.

Ob tem pa je jasno, da te vrednote veljajo za nas, ki smo znotraj skupnega evropskega prostora. In kaj se zgodi z vsemi tistimi, ki so izven teh meja? Visoki komisariat za begunce poroča, da je bil samo v letošnjem letu več kot 1500 osebam, ki so v EU poskusile vstopiti skozi Hrvaško in Slovenijo, zavrnjen dostop do azilnega postopka. Da ne bo pomote: tem 1500 posameznikom ni bila zavrnjena mednarodna zaščita, temveč njihova pravica, da zanjo zaprosijo. Prav tako poroča o 26 smrtnih žrtvah na t.i. balkanski poti, 12 med njimi se jih je utopilo na durih Slovenije, v Kolpi. Govori še o spolnem nasilju, predvsem nad ženskami, a tudi nad moškimi.

sistemu, v katerem živimo, je država tista, ki ima pristojnost za zaščito lastnih meja in sprejemanje zakonov, ki veljajo na njenem ozemlju. Kljub temu, da je upravljanje z migracijskimi tokovi v rokah držav, pa morajo ob tem upoštevati pravila, ki so si jih same postavile v okviru mednarodnega prava. To jim narekuje, da morajo ob varovanju meja spoštovati človekove pravice. Vseh ljudi, ne le njenih državljanov, torej tudi migrantov.

Na kršitve pravil igre številni deležniki opozarjajo že od pričetka nove migrantske realnosti, a v Sloveniji so se v zadnjem obdobju močno nakopičile. O njih govori ne le že omenjeni Visoki komisariat za begunce, temveč tudi mediji in nevladne organizacije. Ker so slednje najšibkejši člen v prehranjevalni verigi, se je nanje s strani odločevalcev in tudi nekaterih medijev v preteklem tednu zvalil plaz kritik in jasen poizkus njihove diskreditacije. Napad je najboljša obramba, pa še pripomore lahko k nadaljnjemu krčenju prostora za delo nevladnih organizacij v njim že tako zelo nenaklonjenem okolju in obdobju.

Ob tem pa vsi, ki podpirajo ali ne nasprotujejo tej gonji, pozabljajo na dve stvari. Prvič, nevladne organizacije so morda res lahko moteče, nadležne muhe, ki odločevalce in politike silijo, da malo razmišljajo o svojih dejanjih in delu. A to počnejo izključno zato, ker želijo varovati tiste vrednote, ki so v osrčju EU. In drugič, ker se zavedajo, da ni možno ločiti med pravicami, ki veljajo za nas in pravicami, ki veljajo za vas. Tega se je zavedal tudi nemški pastor Martin Niemöller, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja dejal
 
Sprva so prišli po komuniste, a sem bil tiho – ker nisem bil komunist.
Nato so prišli po sindikaliste, a sem bil tiho – ker nisem bil sindikalist.
Nato so prišli po Jude, a sem bil tiho – ker nisem bil Jud.
Nato so prišli po mene – takrat ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril v mojem imenu.

Kdaj bomo torej sprevideli, da se kratenje pravic nikoli ne ustavi pri drugih, temveč, da počasi spodkopava pravice vseh nas in da je samo vprašanje časa, kdaj bomo tudi mi prišli na vrsto? Ko bomo to doumeli, bo še dovolj zgodaj, da ponovno vzpostavimo zdravo ravnovesje med državno suverenostjo in enakimi svoboščinami in spoštovanjem vseh? Ali pa bomo morda morali počakati, da nas pogromi in vojne streznijo in spomnijo, zakaj smo v prvi vrsti sprejeli mednarodne zaveze kot so univerzalne človekove pravice in begunsko pravo?