Home » Na stičišču sonaravnih rešitev in enakosti spolov

Na stičišču sonaravnih rešitev in enakosti spolov

Sonaravne rešitve (ang. nature-based solutions) so tiste, ki posnemajo naravo oziroma na njej temeljijo. Njihov namen ni le naslavljanje okoljskih vprašanj, temveč tudi zagotavljanje družbenih in gospodarskih koristi. So stroškovno učinkovite in lokalno specifične, saj naslavljajo naravne ekosisteme in družbeno strukturo v določenem okolju. Zato je za njihovo vzdržnost potrebno vključevanje lokalne skupnosti. Nujno je zagotoviti vključitev že obstoječega lokalnega znanja za ohranjanje naravnega kapitala, kot tudi naslavljanje lokalne družbene strukture, saj se le na tak način doseže sprejemanje rešitve s strani lokalne skupnosti in zatorej njeno vzdržnost, prav tako pa se prepreči potencialno poglabljanje družbenih neenakosti.

To je moč doseči z aktivnim vključevanjem vseh deležnikov, na katere bo iskana rešitev imela vpliv, neodvisno od njihove starosti, spola, spolne identitete ali družbene, ekonomske ali kulturne pripadnosti. Pristopi od zgoraj navzdol torej niso skladni s sonaravnimi rešitvami. Tako pravi teorija, toda ali sonaravne rešitve tudi v praksi vključujejo lokalne skupnosti ali se oblikujejo v odnosu med odločevalci, invetitorji in znanstveniki? Ali aktivno stremijo k zagotavljanju družbenih koristi za vse, med drugim tudi k enakosti spolov, ali je njihov glavni cilj iskanje najučinkovitejše okoljske rešitve? Tem vprašanjem je bil namenjen pregled literature o stičišču sonaravnih rešitev in enakosti spolov, izveden v okviru projekta MULTISOURCE, v katerem je naloga FER vključevanje vidika enakosti spolov.

Kaj hitro se je izkazalo, da je o presečišču enakosti spolov, sonaravnih rešitev in upravljanja z vodami izjemno malo raziskanega, kar pa obstaja, se skoraj povečini osredotoča na države Globalnega juga. To je v veliki meri tudi skladno s pogledi okoljskih raziskovalcev in strokovnjakov, vključenih v MULTISOURCE, ki ali menijo, da v Evropi sonaravne rešitve ne morejo imeti vpliva na neenakosti med spoloma, ali pa to možnost dopuščajo, vendar povezave ne znajo opredeliti. Zato se je namen pregleda literature razširil, ne le v vsebinskem pogledu s področja voda na širša okoljska vprašanja, temveč je bil cilj pokazati, da je to vprašanje relevantno ne le za države Globalnega juga, temveč tudi Globalnega severa.

Da je temu vprašanju potrebno posvečati pozornost kaže več raziskav. Na Švedskem, ki je videna kot zgled enakosti spolov, je le 38 % žensk, lastnic gozdove, v primerjavi z 61 % moških. Za upravljanje z gozdovi so zadolženi moški ali organizacije, v katerih ti prevladujejo, tradicionalni deležniki, ki se vključujejo v ta proces,  so poleg njih še oblasti, v zadnjem obdobju pa še okoljske nevladne organizacije. Za lokalne vidike in znanja, staroselce in njihove pravice, kot tudi ženske, v upravljanju z gozdovi na Švedskem ni prostora.

V primeru naravnih nesreč, na globalni ravni, je smrtnost žensk, deklic in dečkov 14 krat večja kot pri moških. V vročinskih valih, ki so v letih 2002-03 prizadeli Evropo, je bila na Portugalskem presežna smrtnost  dvakrat višja v primeru žensk, v Franciji je za moške znašala 40 %, za ženske pa 70 %. Zanimivi so tudi izsledki raziskav o ženskah v kmetijstvu, ki so pokazale, da se ženske širom sveta nagibajo k trajnostnim in ekološkim praksam na manjših kmetijah in da v procese veliko pogosteje vključujejo lokalno skupnost. V državah Globalnega juga zato, ker pogosto nimajo druge izbire, v državah Globalnega severa pa zato, ker tovrstne pristope ocenjujejo kot okolju, ljudem in zdravju koristnejše. Kljub temu njihovo znanje pogosto ni videno kot relevantno, v Združenih državah Amerike pa kmetice nagovarjajo kot žene kmetov, plačna vrzel med njimi pa je 40 %.

Da bodo sonaravne rešitve tudi v realnosti vključujoče in ne bodo poglabljaje neenakosti v družbah, tudi neenakosti med spoloma, bo v prvi vrsti potrebno nadaljevati z raziskavami, ki bodo to neposredno pokazale. Prav tako je potrebno zagotoviti celovit pristop, ki ne išče le okoljskih rešitev, temveč zagotavlja sinergije med okoljskimi, družbenimi in gospodarskimi vidiki. Razprave o sonaravnih rešitvah pa morajo sistematično vključevati ne le naravovarstvenice/-ke, temveč tudi strokovnjakinje/-e s področja družbenih ved.