Home » Migracije in razvoj – trenutno razmišljanje

Migracije in razvoj – trenutno razmišljanje

Razprave o povezavah med migracijami in razvojem niso nove, že leta 2007 je bil na svetovni ravni ustanovljen Globalni forum o migracijah in razvoju (Global Forum on Migration and Development, GFMD). Forum in njegovi zaključki držav k ničemer ne zavezujejo, kar naj bi spodbudilo priložnosti za odprt dialog o različnih dimenzijah izjemno občutljivega področja migracij.

Od samega začetka povezovanja obeh področij odločevalci njun odnos vidijo v veliki meri kot enoznačen: posamezniki migrirajo zaradi slabih ekonomskih razmer in pomanjkanja priložnosti v državah v razvoju. Izboljšanje ekonomskih priložnosti in možnosti za preživetje bi torej zmanjšalo migracije v razvite države. Pomembno orodje za doseganje tega je uradna razvojna pomoč (URP). A že ob ustanovitvi GFMD je bilo jasno, da URP sama tega cilja ne bo mogla doseči. Od leta 1990, ko je znašala 53 milijard dolarjev, se je do leta 2007 URP nekoliko več kot podvojila na 105 milijard dolarjev in do leta 2014 zrastla na 135 milijard dolarjev. Nakazila migrantov (remittances) so leta 1990 znašala 29 milijard dolarjev, leta 2007 280 in leta 2014 431 milijard dolarjev. Neupoštevajoč direktne tuje naložbe Kitajske, nakazila migrantov predstavljajo največji tok sredstev iz razvitih držav v države v razvoju. Dodaten razlog torej za iskanje povezav med migracijami in razvojem.

Z vstopom v novo migrantsko realnost se je iskanje povezav med migracijami in razvojem okrepilo. Komunikacija Evropske Komisije (EK) iz  leta 2015 z naslovom Evropska agenda o migracijah je razvojno sodelovanje videla kot pomembno orodje za spopadanje z globalnimi izzivi kot so revščina, neenakopravnost, pomanjkanje varnosti in brezposelnost, ki predstavljajo glavne prvotne vzroke za t.i. ilegalne in prisilne migracije. Poglobljen razmislek o odnosu med migracijami in razvojem je nedvomno smiseln, še posebej, če lahko prispeva k zmanjšanju smrti  t. i. ilegalnih migrantov in beguncev ob prečkanju Sredozemskega morja ali odpravi trgovanja z migranti.

Vedno tesnejše povezovanje področij pa se žal ni osredotočilo na omenjene negativne posledice migracij, temveč je vzpostavilo jasno hierarhijo med njima: razvojno sodelovanje Evropske unije (EU) in njenih članic se je začelo prilagajati interesom EU glede migracij. Ta proces se odvija na večih ravneh. EU naj bi prvotne vzroke za migracije med drugim naslavljala s pomočjo Partnerskega okvira (Partnership Framework), in sicer v partnerstvu z državami izvora in tranzicije. Partnerstvo je bilo sklenjeno s 5 afriškimi državami, od koder v EU prihaja največje število migrantov. Junija 2017, leto dni po sprejetju okvira, sta predsednik EK Juncker in visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Mogherinijeva poročala o njegovih pomembnih rezultatih. Na sporazume gledajo drugače civilna družba in državljani Malija, ene izmed 5 omenjenih afriških držav, ki so svojo vlado obtožili, da jih je izdala v zameno za 145 milijonov evrov vreden sporazum med EU in Malijem, ki so ga poimenovali kar sporazum o vračanju migrantov.

Znotraj EU deluje tudi Nujni skrbniški sklad EU za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nezakonite migracije in razseljene osebe v Afriki (EUTF), kot mehanizem na področju razvojnega sodelovanja za ustvarjanje stabilnosti in boljše upravljanje z migracijami.  Novembra 2017 je Oxfam objavil raziskavo o delovanju Sklada, ki priznava potencial mehanizma, predvsem njegovo fleksibilnost in možnost hitrega odziva. Prav tako pa ugotavlja, da je EUTF prežet z migracijskimi interesi EU in da je pomemben delež sredstev namenjen varnostnim ukrepom in upravljanju z mejami.

Za spodbujanje trajnostnega investiranja in spopadanje s prvotnimi vzroki za migracije, je bil ustanovljen Evropski načrt za zunanje naložbe (EIP), ki po besedah EK predstavlja prvi celovit okvir za izboljšavo investicij v Afriko in države sosedstva EU. Osrednji del EIP je Evropski sklad za trajnostni razvoj, ki naj bi s pomočjo 4,1 milijard evrov razvojne pomoči spodbudil 44 milijard investicij zasebnih naložb in s tem uvedel nov pristop EU k odpravljanju revščine, kar bi potencialne migrante obdržalo v svojih domačih krajih. Vsi trije mehanizmi jasno kažejo na preusmerjanje razvojnih sredstev od odpravljanja revščine k ukrepom, ki migrante obdržijo zunaj meja EU.

Verjetno napačno razumevanje odnosa med migracijami in razvojem ni bilo edino, ki je privedlo do podrejanja razvojnega sodelovanja interesom migracijske politike EU. Pravilno razumevanje kljub temu lahko privede do sprememb v migracijski in razvojni politiki EU in njenih članic, zato vas vabimo k branju prihodnjih novičk FER na to temo.