Da lokalne in nacionalne nevladne organizacije opravijo večji delež aktivnosti nujne pomoči v kriznih situacijah, agencije organizacije Združenih narodov (OZN) in velikih mednarodnih humanitarnih organizacij pa so deležne večine mednarodnega humanitarnega financiranja smo že poročali. Sedaj pa novo poročilo »Prisotnost in bližina: ostati in dostaviti, pet let kasneje« še podrobneje analizira realnost na terenu, ki kaže, da humanitarne agencije vedno manj časa preživijo v konfliktnih situacijah na terenu in se vedno bolj zanašajo na podizvajalce.
Pri raziskovanju trendov se je pokazalo, da lokalne organizacije tudi plačujejo ceno za opravljanje dela v kriznih območjih. Podatki o varnosti humantarnih delavcev kažejo, da so se napadi na mednarodne humanitarne delavce od leta 2000 zmanjšali, na lokalne pa povečali. Poročilo kaže, da je to pogosto povezano z dejstvom, da je za varnostne ukrepe lokalcev pogosto namenjenih bistveno manj sredstev in ukrepov. Čeprav so prav zaradi udara na humanitarne delavce na mednarodni ravni bili oblikovani okviri delovanja na terenu, ti najpogosteje pozabljajo in ne upoštevajo načina delovanja lokalnih humanitarnih delavcev. Mednarodni delavci tako ob izbruha nasilja odidejo iz države ali se zabarikadirajo na varne lokacije, lokalci pa opravljajo nevarno delo.
Seveda vedno obstajajo izjeme in poročilo kaže, da na primer Mednarodni odbor Rdečega križa in Zdravniki brez meja ohranjajo dobro prisotnost tudi v konfliktnih predelih sveta. Njihov uspeh naj bi temeljil na močni povezanosti z lokalno ravnijo in ohranjanjem nepristranskosti. Poročilo vsem ostalim humanitarnim organizacijam priporoča prav takšno držo.
