Zaradi pandemičnih razmer smo obisk v Ugandi deloma preselili na splet. Tako smo izvedli delavnice o spolnih stereotipih in spolnem nasilju in nasilju zaradi spola. Pred vsako delavnico so zaposleni v partnerski organizaciji HOCW narisali in napisali svoje občutke in dojemanja glede stereotipov in nasilja. Na spodnji risbi Tatu predstavlja svojo risbo. O dekletu, ki je zanosila, a je neporočena. In ker se je starši sramujejo, so ji daleč stran, v gozdu, zgradili majhno hiško, v katero so jo deložirali. In o njeni prihodnosti, ki ni bleščeča.
Govorili smo tudi o družbenih vlogah, ki ženskam mesto dodelijo v kuhinji, moškemu pa za odločevalsko mizo. In če ženska zaprosi moškega za roko, da se takoj porodijo misli “Le kaj ima za bregom…”. Iskali smo načine kako v čim večji meri zatreti spolne stereotipe in udeleženci so se strinjali, da pri tem pomembno vlogo igra vzgoja otrok in mladih, kajti odrasli ljudje težje spreminjamo priučene vzorce. Za konec so zaupali kateri stereotipi jih najbolj jezijo:
- Če se ženska postavi zase in za svoja prepričanja, je nekaj narobe z njo.
- Izobražene ženske uničujejo družbo, saj pod vprašaj postavljajo družbene norme in vrednote.
- Ženin mora ob poroki plačati denar (ali dati v zameno živino) nevestini družini.
- Moški sprejemajo odločitve v imenu žensk, še posebej, kar se tiče števila otrok.
- Izobražena ženska je grožnja družbi.
- Moški mora vedno plačati za večerjo.
- Ženske morajo opravljati hišna opravila in skrbeti za otroke.
Ob vprašanju mlademu, neporočenemu udeležencu, če bo tudi sam plačal denar za nevesto, je ta odgovoril, da ne želi, a da nima izbire. Da družba od njega to pričakuje. Ali imamo ali nimamo izbire? In kakšna je cena, ki jo plačamo v obeh primerih?
Projekt sofinancira Ministrstvo RS za zunanje zadeve.
