Kako se počutimo, ko ljudje, hipotetično, ob vročini in soncu, na naporni poti, nosimo pretežek nahrbtnik? Vztrajamo, hodimo, nosimo breme, a na eni točki že pogledujemo okoli sebe in iščemo pomoč. In kaj se zgodi, ko nam nekdo na že pretežek nahrbtnik naloži še enega, s še večjo težo? Verjetno ga ni junaka, ki po določenem času ne bi obupal, še posebej, če se vročina krepi, pot se vije vedno bolj strmo, medtem ko so obeti za prihodnost še slabši.
Podobno, skladno z zgornjo prispodobo, se ta trenutek počuti 250 milijonov ljudi po vsem svetu, ki so se znašli v humanitarnih krizah različnih oblik in razsežnosti. Ob bremenu, ki jih prinašajo oboroženi spopadi, naravne nesreče in druge nesreče velikih razsežnosti, nosijo še »nahrbtnik« pandemije. In da bo prispodoba še realnejša, je vredno pojasniti, da je že osnovno breme iz leta v leto težje. Glede na pregled humanitarnih potreb, ki ga vsakoletno pripravlja Pisarna Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (UN OCHA), v letu 2021 humanitarno pomoč potrebuje vsak triintrideseti Zemljan. Slednje pomeni drastično povečanje v primerjavi z letom prej, ko je razmerje znašalo 1 proti 45.[1] To so ljudje, ki se nenadoma ali že več let, celo desetletij, nahajajo sredi humanitarne krize, brez dostopa do hrane in pitne vode, oblačil, higienskih pripomočkov in zdravil, strehe nad glavo. Pogosto tudi ljudje, ki se znajdejo v neposredni nevarnosti za lastno življenje. A ker je velika večina humanitarnih kriz v območjih z nižjim družbenim in gospodarskim razvojem (ibid), so potrebe prebivalstva še toliko večje.
Pandemija koronavirusne bolezni Covid-19 je še dodatno zarezala v težke razmere v humanitarnih krizah prizadetih ljudi. Uradni podatki Svetovne zdravstvene organizacije sicer kažejo, da sta od začetka epidemije po količini okuženih z virusom najbolj prizadeti Severna in Južna Amerika, čemur sledi Evropa, medtem ko jo je celotna afriška regija s skupno nekaj čez 6 milijonov primerov od začetka pandemije pravzaprav odnesla najbolje.[2] A že preprosti preračuni pokažejo, da je stopnja smrtnosti v državah z nižjim dohodkom in slabšimi, tudi varnostnimi razmerami pravzaprav veliko višja kot v stabilnih državah ter državah z višjimi higienskimi standardi in urejenim zdravstvenim sistemom. Tako le-ta sega v Somaliji do 5,6 % glede na potrjene primere, v Siriji do 6,6 % in v Jemnu celo do 19 %.[3] Slednje pravzaprav ni nepričakovano. Lažje je seveda nositi eno breme, ki ga prinaša pandemija, kot dve. Dva nahrbtnika hkrati. Čisto praktično to pomeni, da je težko skrbeti za razkuževanje rok, če ljudje nimajo niti dostopa do pitne vode, kaj šele vode, v kateri bi se lahko umili. Da je težko skrbeti za ohranjanje medsebojne razdalje, če nimajo strehe nad glavo in se v popolnoma nabitem begunskem kampu borijo za svojo posteljo. Ali če nimajo oblačil in morajo skrbeti, da si zagotovijo zaščitno masko za obraz.
A največje posledice pandemije so za ljudi, ki so se znašli v humanitarnih krizah, dolgoročne. V Somaliji, ki je bila nominalno pravzaprav v manjši meri prizadeta s količino okuženih in smrti zaradi Covid-19, se sekundarni učinki kažejo v vedno večjih razpokah na področju prehranske varnosti, povečanju nasilja in slabši odpornosti ljudi na morebitne prihodnje krize.[4] Vendar Somalija, žal, ni osamljen primer.
Ironično, z nastopom pandemije, a sicer tudi že prej, se razkorak med potrebami ljudi v humanitarnih krizah in pomočjo, ki jo slednji prejmejo, vedno bolj poglablja. To pomeni, da se trpljenje ljudi povečuje, saj je potreb vedno več, medtem ko je sredstev, ne glede na to, da jih je prav tako iz leta v leto več, še vedno premalo.
Že hiter pregled financiranja aktualnih humanitarnih pozivov agencij in skladov Organizacije združenih narodov in drugih humanitarnih organizacij pokaže, da bi bilo potrebno za naslovitev zgolj 171 milijonov ljudi (torej niti ne vseh, ki potrebujejo pomoč) potrebnih več kot 36 milijard USD (Global Humanitarian Overview 2021). Realnost je v zadnji četrtini leta precej kruta: na prste ene roke lahko preštejemo tiste krize, v katerih so mednarodne organizacije za svoje dejavnosti zagotavljanja nujne pomoči v letošnjem letu uspele pridobiti dve tretjini potrebnih sredstev. Tiste, nekoliko pozabljene krize ali dlje časa trajajoče krize, kot so Zimbabve, Haiti, Čad, so prejele 20 ali še manj odstotkov potrebnih sredstev. Možnosti, da se bodo sredstva drastično povišala v zadnjih nekaj mesecih letošnjega leta, pa je bore malo.
Težko je pravzaprav kazati s prstom, še posebej ob pričujoči pandemiji. Nikoli v zgodovini namreč niso bili ljudje pred takšno preizkušnjo, ko se v boju za lastno zdravje in druge dobrine, ki so pod vprašajem kot posledica korona krize, spoprijemajo tudi s potrebo pomagati tistim, ki so prizadeti še bolj. A naj bo prav to motivacija: dva nahrbtnika sta absolutno težja kot eden, predvsem pa je težo lažje prenašati ob podpori, večji solidarnosti in vlaganju v pripravljenost. Konec koncev nam je pandemija podala odlično lekcijo, da nikjer na svetu več ni zagotovila, da se stvari dogajajo daleč od nas in nas s tem ohranjajo varne. Brez kolektivnega napora in temeljite spremembe delovanja se nam kaj kmalu lahko zgodi, da bomo vsi prejeli še tretji nahrbtnik.
Avtorica: dr. Eva Nastav
[1] Global Humanitarian Overview 2021. Dostopno na: https://hum-insight.info/.
[2] WHO Covid-19 dashboard. Dostopno na: https://covid19.who.int/.
[3] John Hopkins, Covid-19 mortality analyses. Dostopno na: https://coronavirus.jhu.edu/data/mortality.
[4] Braam in ostali. Lockdowns, lives and livelihoods: the impact of COVID-19 and public health responses to conflict affected populations – a remote qualitative study in Baidoa and Mogadishu, Somalia. Dostopno na: https://conflictandhealth.biomedcentral.com/track/pdf/10.1186/s13031-021-00382-5.pdf.