Dnevu žena do nedavno nisem posvečala veliko pozornosti. Vedno se mi je zdelo, da je pozornost ženskam potrebno izkazovati vsak dan in ne le en dan v letu. Ob vedno večji komercializaciji so se ti občutki le še poglabljali, saj me je 8. marec spominjal na uvoženo Valentinovo, ko moški besno kupujejo rože, ženske pa jih vzhičeno sprejemajo, oboji pogosto nepovezano z bistvom dneva, bojem za enakost žensk in moških, ki je skorajda usahnilo v pozabo.
In tudi dolgo časa je trajalo, da sem doumela, da moj dejanski položaj v družbi, torej ne tisti, zapisan na papirju, ni enak položaju meni primerljivim moškim. Da enakosti na splošno ni, to je bilo vedno jasno, ne glede na relativno dober položaj žensk v slovenski družbi. Socializem nima samo slabe dediščine, zapustil nam je na primer dobro delujoči sistem vrtcev. Ženske v Ugandi, s katerimi sodelujemo pri projektu, so z odprtimi rokami sprejele možnost varstva njihovih otrok v času njihovega izobraževanja in usposabljanja. A ni potrebno iti v Afriko, da se pokažejo prednosti vrtcev v Sloveniji; ženske v Ameriki in Veliki Britaniji na primer pogosto ostanejo doma, saj bi sicer večji del svoje plače namenile za vrtce ali varuške. Progresivno plačilo vrtca ni edino, ki izboljšuje položaj žensk v Sloveniji, k temu med drugim prispeva tudi plačan porodniški dopust, javni izobraževalni in zdravstveni sistemi, sofinancirani programi in storitve za starejše občane, sofinancirani programi boja proti nasilju nad ženskami in tako naprej.
Vse to so nedvomno zelo pomembni koraki k zagotavljanju enakosti spolov, ne pa tudi zadostni. Večina moških prijateljev ali znancev je prepričana, da je enakost med spoloma v Sloveniji že dosežena, da spola tako ali tako nista enaka in da se zaradi obojega več ali manj ni potrebno ukvarjati s temi vprašanji. Morda zato, ker je otrok navkljub večjemu vključevanju moških še vedno v domeni žensk in zato očetje še vedno nimajo toliko priložnosti spoznati, da ga ni bolj zahtevnega in odgovornega dela od vzgoje in skrbi za otroke. Morda zato, ker skladno s statistikami delajo manj kot ženske in so za večji del svojega dela plačani, in to bolje kot ženske. Ali pa morda zato, ker se ob povečanem številu žensk v parlamentu takoj vprašamo tudi po njihovi kvaliteti, pri njihovih moških kolegih pa je to čisto preredka tema. Oziroma, če povzamem besede bivše latvijske predsednice Vike-Freiberga s konference na temo enakosti spolov: »Ženske morajo, če želijo priti na nek položaj, biti nekajkrat boljše od moških protikandidatov. Na srečo to ni tako težko.«
Šele takrat, ko ugotoviš, da osebnost, sposobnost in kvaliteta niso univerzalna merila, po katerih se sodi posameznike, temveč, da te kot žensko obravnavajo po drugih merilih, se zares zaveš, da si dejansko v slabšem položaju kot moški. Ali se je kdaj cela Slovenija ukvarjala z oprijetostjo in dolžino Cerarjevih hlačnic in barvo njegovih kravat? Zakaj je odločnost pri moških sprejeta kot pozitivna kvaliteta, ki prispeva v njegovi zmožnosti upravljanja, odločne ženske pa so videne kot arogantne in nesramne? Zakaj moramo ženske sprejeti moške vzorce obnašanja, če želimo biti na vodstvenih položajih? Zakaj je »normalno«, da gremo ženske na bolniško, ko zboli otrok?
Prepričana sem, da za to ni prav nobenega razloga – oziroma ga vsaj ne bi smelo biti. Zato sem na 8. marec začela gledati drugače in se bom danes, s svojo hčerko in mamo, udeležila protesta ob dnevu žena na Kongresnem trgu v Ljubljani. Upam, da se nam pridruži tudi kakšen moški član družine. In vsekakor bom še nadalje iskala razlage na vprašanja kot »zakaj večinoma ženske dajo prosto pot za prečkanje ceste«. Morda vam, ob letu osorej, sporočim dognanja mojega eksperimenta.
