ŽENSKE SVETA, ZDRUŽITE SE!Pred nekaj dnevi sva se s sosedo pogovarjali o usklajevanju plačanega dela in družine. Obe imava predšolskega otroka, ona ga je zaradi bolezni nedavno morala izpisati za krajše obdobje iz vrtca. V takih situacijah se ženske neredko znajdemo pred zapletenim in pogosto neprijetnim procesom, ki sestoji iz jemanja bolniškega staleža in opravičevanja te odločitve delodajalcu (bog ne daj, da bi slučajno same zbolele in morale na ponovno bolniško!), iskanja in usklajevanja starih staršev in varušk, ki bi otroka lahko čuvali v fazi okrevanja, ter pospešenega opravljanja dela doma in v službi, ki se je nakopičilo v času otrokove bolezni. Tudi sicer, ne le v času bolezni otrok, ženske v Sloveniji opravijo 32 ur neplačanega dela na teden, moški pa le 15 (podatki Eurofonda iz leta 2015). Zato ni prav nič presenetljiv zaključek sosede in številnih drugih žensk, da bi bilo najlažje imeti službo za skrajšani delovni čas, saj bi to bistveno zmanjšalo breme usklajevanja dela in družine.
A možnost dela za skrajšani delovni čas, za katero se povečini odločajo ženske, ponovno vodi v večanje neenakosti med moškimi in ženskami. Slednje imajo v tem primeru nižji dohodek, posledično tudi nižje vplačane socialne prispevke in pravice iz tega naslova, kot tudi slabše možnosti za napredovanje. Nekoliko banalizirano rečeno, imamo ženske v Sloveniji na voljo eno izmed dveh odločitev: teoretično primerljiv ekonomski položaj z moškimi, a bistveno večjo obremenjenost z delom oziroma primerljivo obremenjenost (seštevek plačanega in skrbstvenega dela skupaj) kot moški, a neprimerno slabši ekonomski položaj.
Ker je skrb za otroke, starejše, družino in dom še vedno pogosto videna kot odgovornost žensk, politike usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v realnosti niso dopolnilne politikam enakosti spolov. A vse kaže, da to ni največja prepreka pri doseganju enakosti spolov. Soočamo se namreč z vedno pogostejšimi in glasnejšimi gibanji, ki nasprotujejo že pridobljenim pravicam žensk, na primer reproduktivnim pravicam, feminizmu in pojmu družbenega spola, saj jih vidijo kot grožnjo tradicionalni družbi in spolnim vlogam, ki temeljijo na biološkem spolu. Ta gibanja enakost spolov, torej formalno-pravno in dejansko enakost med spoloma, vidijo kot iracionalen in ekstremen napad na naravo, ki človeku ne bo prinesel sreče.

Družba naj ne bi bila še nikoli tako razvita kot je danes in razvoj naj bi prinesel tudi napredek za njene prebivalce. A v realnosti so napredku na področju enakosti spolov in pravic žensk šteti dnevi. Ne le zaradi omenjenih gibanj, temveč tudi zaradi pospešene koncentracije moči v rokah ultra bogate peščice, katere glavni cilj je nadaljnja akumulacija moči in bogastva, ne pa povečevanje enakopravnosti, enakosti in pravic večine, kaj šele tistih, ki so marginalizirani. Oxfam v svojem letnem poročilu o porazdelitvi moči poroča, da ženske opravljajo najbolj umazana in najslabše plačana dela in da je med 10 miljarderji le 1 ženska.Očitno bo torej potrebno več energije vložiti v ohranjanje in zagotavljanje pravic žensk. Oziroma v prerazporeditev moči v družbi. Prihajajoče volitve verjetno predstavljajo eno izmed priložnosti za vključevanje vidika spola v aktivnosti prihodnje vlade. A tak dosežek zahteva vzpostavitev široke koalicije ne le podpornic in podpornikov pravic žensk in enakosti spolov, temveč vseh, ki stremijo k enakopravni in trajnostni družbi, in so pripravljeni bodočo vlado redno in vztrajno opozarjati na pomen enakosti spolov. Zatorej vabljeni na današnji protest ob 8. marcu na Kongresnem trgu, naj se oblikovanje tovrstne koalicije prične!