Večji del prevoženih kilometrov opravim na kolesu, zato poredko opazim velike obcestne oglaševalske panoje. Pred dvema tednoma pa sem se z avtom odpravila izven Ljubljane in pred izvozom na avtocesto zagledala predvolilni plakat stranke, ki ima po javnomnenjskih raziskavah velike možnosti za zmago na prihajajočih volitvah. Na njem politična stranka trdi, da bo zavarovala Slovenijo. Pred migranti. Ti obcestni panoji so me nato spremljali celo pot do Krškega in nazaj domov.
Kmalu za tem sem zasledila tudi predvolilne plakate, ki nam sporočajo, da Slovenija ni samo Ahmad. Na njem smo vsi znotraj Slovenije Jožeti, mesto za Ahmada pa je izven naših meja. Medtem, ko Jožeti zaslužimo 500 evrov mesečno, Ahmadi, ki jim je vseeno uspelo priti med nas, iz naših denarnic prejmejo 1930 evrov na mesec. Čeprav je Računsko sodišče jasno pokazalo, da skoraj 58 % tega zneska znašajo prihodki zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve, malo manj kot dodatnih 19 % pa obratovalni stroški in stroški vzdrževanja azilnega doma, številni politiki še vedno trdijo, da nas begunec oziroma prosilec za azil mesečno stane 1930 evrov.
Mark Twain je dejal, da poznamo tri vrste laži: laži, preklete laži in statistiko. Ker so nam politične elite tolikokrat ponovile (prekleto) laž o 1930 evrih, je danes ta prerasla v statistiko, v katero verjame veliko nas. Tudi nekateri tisti, ki razumejo, da večji del zneska predstavlja fiksni strošek, neodvisen od števila beguncev, se niso strinjali z mojim predlogom, da bi po tej isti logiki tudi k našim plačam ali pokojninam morali pripisati še plače zdravnikov, ki skrbijo za naše zdravje, delavcev, ki gradijo našo infrastrukturo in vseh ostalih, katerih storitve koristimo – kajti mi plačujemo davke, Ahmadi jih pa ne. Da bi si oni tega želeli, ni videno kot relevantno.
A kdo smo mi? In zakaj so oni pri tem pomembni? Delitev med nas in njih je inherentna lastnost procesa, v katerem se oblikuje naša identiteta. Da lahko mi obstajamo, se zamejimo pred drugimi in ob tem se izoblikujejo naše norme in vrednote, ki igrajo ključno vlogo pri našem dojemanju kaj je primerno in kaj ne, kar prispeva k obstoju kohezivne družbe. Naše vrednote spoštujemo in se z njimi poistovetimo – ker tudi sami tako dojemamo svet in ker njihovo potrjevanje pomeni tudi samopotrjevanje. Istočasno pa nam naša skupina nudi občutek zaščite, varnosti pred vsem zunanjim, drugačnim in nepoznanim.
Razlike med mano in tabo oziroma med nami in njimi so torej dejstvo, ki pa lahko postane sporno, ko se drugačnost prične izkoriščati za pridobivanje moči, lahko tudi politične. Moč lahko pridobivajo moški z zmanjševanje moči žensk, večinsko prebivalstvo nad manjšinskim, heteroseksualci nad pripadniki drugačnih spolnih usmeritev ali Slovenci nad migranti. Posledično se v skupini z več moči na eni strani poveča prepričanje v pravilnost lastnih vrednot in norm ter občutek varnosti in pripadnosti, na drugi strani pa se potrdi prepričanje, da so vrednote in norme tistih, ki jih omalovažuje, nepravilne. Migranti so torej videni kot tujki, ki vnašajo nered v našo kohezivno družbo.
V zadnjih letih smo v Evropi in tudi širše priča izkoriščanju človeške potrebe po varnosti v politične namene. Tudi v Sloveniji smo se v preteklih letih soočali z večimi poizkusi tovrstnega delovanja, a tokratni predvolilni boj je iz druge prestave preklopil v peto; prežet je z zamejevanjem med sprejemljivimi nami in nesprejemljivimi njimi, ki tako ali drugače škodijo tako imenovani kohezivni slovenski naciji. Ker na toliko ravneh spadam v skupino nesprejemljivih, me je iz dneva v dan bolj strah.
Strah me je, ker sem ženska in se, brez mene in drugih žensk, pogovarjajo o meni in o mojih pravicah. Navkljub zakonski enakopravnosti med spoloma v Sloveniji, ta v realnosti ne obstaja in neenakosti med spoloma se povečujejo. Naš ekonomski položaj se slabša, srečujemo se s feminizacijo revščine. In v dneh, ko številni mediji širom sveta poročajo o zgodovinskem prelomu na Irskem, državi, ki je do sedaj imela glede splava eno najstrožjih zakonodaj na svetu, se v Sloveniji odpirajo razprave o oteževanju dostopa do splava. Odpirajo jih moški.
Vse kaže na trend jasnega zniževanja pravic žensk, torej me je strah ne le za mene, temveč tudi za prihodnost moje hčerke. A za njeno prihodnost me je strah tudi zato, ker je črna. Da sem posvojila otroka ni kriva moja stopnja liberalnosti, moja previsoka stopnja izobrazbe, moj feminizem ali feminiziran mož, kot je bilo te dni slišati v Državnem svetu med razlogi za zniževanje rodnosti v Sloveniji, temveč preproste biološke (ne)danosti. Kakšno prihodnost bo črna ženska imela v Sloveniji, če se bodo nadaljevali trenutni vzorci zaničevanja drugačnosti? In kakšno prihodnost ji bom lahko jaz zagotovila, če spadam še v kategorijo t.i. nekoristnih nevladnih organizacij, ki Sloveniji ne prinašajo razvoja in jim je zato po mnenju nekaterih politikov potrebno odvzeti še tisto malo sredstev, ki so na voljo za delovanje civilne družbe?
Kjer so vpletena čustva, je težko razumeti poglede in vrednote, ki so drugačne od mojih ali naših. A saj razumevanje ni ključ do složnega sobivanja, naj si bodi v družini, v skupnosti ali v državi. Prav tako strinjanje z drugače mislečimi in ‘drugačnimi’ ni nujno. Je pa potrebno zavedanje, da je obstoj njih (drugih, drugačnih) dejstvo, ki samo po sebi nima ne pozitivnega, ne negativnega predznaka. Tega mu dodamo sami, s pomočjo očal, skozi katera gledamo na svet. In to je naša pravica, a z njo pride tudi dolžnost po spoštovanju vseh njih, ki se od nas razlijujejo. Če ne drugače, zato, ker je očal na tem svetu res veliko, torej vsak od nas izpolnjuje kriterije, po katerih ne sodi v eno ali več kategorij njih.
