»Belci ste poslani od boga«, izjavi ena od njiju in mi da misliti. Po njenem mnenju, ki je blizu marsikateremu Afričanu, nas je bog nagradil z belo poltjo in lepimi lasmi, da smo videti kot angeli. Njih je naredil črne in s slabimi lasmi. Pustimo zaenkrat revščino in bogastvo, socialne razlike ipd. Recimo, da smo zgolj ženske, ki klepetamo o lepoti. Lasje, ki mi vedno delajo kopico problemov, da jih ukrotim, pa jih zato najraje kar spnem v čop, in bela koža, za katero bi raje videla, da je temnejša, so za njiju angelski. Pravita, naj se nikar ne nastavljam soncu, da bi bila temnejša, naj raje ostanem čim bolj bela. In da so moji lasje tako gosti in močni, tako drugačni od njihovih, s katerimi se ne da prav dosti narediti, zato se najraje kar na kratko postrižejo, pokrijejo s kapo ali na glavo poveznejo lasuljo. Tiste premožnejše gredo lahko v salon in si naredijo kite, dodajo podaljške ali s številnimi preparati ukrotijo lase. Meni sta lepa polt in lasje že dani. Od boga. Ob rojstvu. Ne da bi se kakorkoli trudila za to. Ker sem izbrana, kot vsi drugi belci. Nočeta slišati o naših težavah s kožo in lasmi; kako se trudimo izgledati drugače in kako nikoli nismo zadovoljni. Sliši se, kot da smo razvajenci, ki ne cenimo lepote, ki nam je dana od boga in kompliciramo življenje, kjer ga ne bi bilo treba.
Sprehajam se po cesti in poslušam MUZUNGU, kar pomeni belec. Dojenčki ob pogledu na belega človeka obstrmijo, drugi otroci navdušeno vzklikajo: »Bye, muzungu. How are you, muzungu?« (»Živjo, belec/belka. Kako si, belec/belka?«). Otrok, ki je komaj shodil in najbrž ne zna izgovoriti več kot 5 besed, se pridruži drugim otrokom v skupinskem plesu in petju v čast belemu človeku. Kako že tako majhni poznajo to besedo? Za nekatere bi rekla, da še mama ne znajo izgovoriti, pa so vzklikali za mano muzungu. Zakaj že tako majhni doživljajo to drugačnost in ji posvečajo toliko pomena? Kje v »belem svetu« vidiš otroke, ki bi vzklikali za črncem: »Bye, črnec«? Si predstavljate reakcijo? Zakaj ima beseda črnec tako negativen prizvok, belec pa ravno nasprotno? Zakaj poveličujejo belce, ko pa jim prinašamo predvsem gorje?
Ko primem nekaj otrok za roke, se med njimi prebudi tekmovanje. Vsi bi radi držali muzungu in naenkrat hodim po cesti s petimi otroki, trije se držijo za eno roko, dva za drugo. Komaj se premikamo, a otroci so navdušeni. Spet se sprašujem, zakaj jim je polt tako pomembna in kar nelagodno se počutim, ker sem bela, drugačna od njih. Neskončno vprašanj.
Nas je res bog izbral in nam dal lepoto, nekaterim pa namenil črno kožo, ki jih bo večno razlikovala in jih delala manjvredne, obenem pa jim je za življenje namenil kruto Afriko, iz katere bi najraje zbežali? Sprašujem se, kako lahko ohranjajo vero v boga, če jim je namenil takšno usodo, kako so lahko globoko verni, čeprav niso božji izbranci in je njihovo življenje vse prej kot svetleče. So morda mučeniki, ki jim bo v božjem kraljestvu poplačano za trpljenje in vero?
In mi belci … kolikokrat slišimo drugega belca, ki bi se zahvaljeval bogu, ker je bel, kolikokrat na privilegiranost pomislimo sami? Premalokrat, zares premalokrat. Ker nam je pač dano, da smo beli in to ni naša težava. In ker preprosto ne znamo ceniti, da smo se rodili v belem svetu, da smo že ob rojstvu zadeli »jackpot« in da so naše težave tako majhne v primerjavi s težavami, s katerimi se soočajo ljudje v državah, kjer je zemlja nerodovitna, kjer je oblast podkupljiva in ne dopušča razvoja, kjer se krešejo interesi različnih razvitih držav, ki hrepenijo po njihovih naravnih bogastvih, kjer se ljudje bojijo za svoje življenje zaradi nenehnih spopadov, kjer umirajo zaradi številnih bolezni …
Hvaležna sem, da sem »izbrana«.
