PREVEČ CIRKUSA OKOLI MIGRACIJ

FER je 17. maja organiziral okroglo mizo z naslovom »Iskanje celovite migracijske politike EU do Afrike«. Po mojih izkušnjah se na dogodkih, vezanih na temo migracij, slej ko prej usuje plaz kritik, ponavadi na račun restriktivne državne politike, kršitev človekovih pravic in slabih možnosti za integracijo migrantov v novo družbeno okolje. Po mojem mnenju sicer vse to drži, a na okrogli mizi smo se vseeno poskusili ogniti temu razpletu dogodkov, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, težišče razprave smo želeli preusmeriti z domačega dvorišča na globalni kontekst, saj menimo, da je poleg migracijske politike potrebno govoriti o precej širši paleti politik ter kompleksnih vzvodov in povezav. Vezano na to temo me je nedolgo nazaj presenetil podatek, da se relativno gledano procent prebivalstva, ki migrira, v zadnjih desetletjih ne spreminja drastično in se giblje okoli 3 % svetovnega prebivalstva. In drugič, ker smo se, ne glede na vse objektivne ali subjektivne ocene vseh deležnikov, znašli v situaciji, za katero moramo pospešeno iskati rešitve. Ne samo v Evropi, temveč širše.

Okrogla miza je sprožila nekaj zanimivih vprašanj. Nahajamo se v globaliziranem svetu, kjer države pospešeno spodbujajo prost pretok kapitala, dobrin in storitev. Uvajanje vedno novih informacijskih tehnologij še dodatno briše meje med državami, ki so, kot tudi ljudje znotraj njih, vedno bolj povezane. Toda mednarodni odnosi in vsa pravila, ki jih določajo, še vedno kot osnovno celico jemljejo državo, ki je obdana z mejami, ki branijo njeno suverenost. Če pomislimo, da države v vedno bolj globaliziranem svetu igrajo vedno manjšo vlogo, saj dejanska pravila igre vedno bolj krojijo korporacije, je morda čas, da se vprašamo: ali so koncepti, s katerimi operirajo države, zastareli? Ali je morda čas, da začnemo graditi nove temelje, ki bodo upoštevale novo realnost sveta? Ali pa bo prav nova migrantska realnost pokazala, da ljudje in države dejansko nismo pripravljeni na koncept globalizacije, v vseh njenih vidikih?

Politiki in odločevalci manipulirajo z vprašanjem migracij, saj nimajo rešitev na družbene probleme doma, torej je preusmerjanje pozornosti zelo dobra taktika. In tudi uspešna, saj »drugačnost« prišlekov sproža številne strahove med lokalnim prebivalstvom. Težava je torej v nefunkcionalnih družbenih modelih. Ti so, kot že omenjeno, povod za obstoječo migracijsko politiko, toda istočasno tudi razlog, da do obstoječega trenda migracij sploh prihaja. Poenostavljeno rečeno: posameznik se odloči migrirati in si s tem zagotoviti boljše priložnosti za življenje, a številni med njimi bi se tudi želeli vrniti domov, kar pa lahko storijo samo, če je za njih prostor v družbi. Nefunkcionalni družbeni modeli te vrnitve ne omogočajo, naj si bodi zaradi vojne, kršitve človekovih pravic ali preprosto zaradi nezmožnosti zaslužka in človeku dostojnega življenja.

Najti je torej potrebno način za spremembo družbenih modelov. Pri nas in v Afriki, če se vrnemo na temo okrogle mize. Na kratki oziroma srednji rok moramo najti način, kako znižati temperaturo migracijskega diskurza in kako ustaviti množično utapljanje v Sredozemskem morju. Dejstvo je, da v Evropi so potrebe po mladi delovni sili, za katero je nujno najti varne in zakonite načine za prihajanje, odhajanje in ponovno prihajanje. To ne sme biti edini korak, bi pa moral biti eden izmed bolj preprostih. Ne glede na dejstvo, da se delež migrantov ne spreminja skozi leta, pa se zaradi naraščajočega prebivalstva veča absolutno število ljudi, ki se iz Afrike preseljujejo v Evropo. Verjetno je spopad s hitro rastjo prebivalstva pomembna naloga za afriške države – pa ne zaradi zmanjšanja emigracije, temveč zato, ker hitra rast prebivalstva zavira trajnostni razvoj afriških držav. Vse kaže na to, da je na obeh kontinentih potrebno spodbujati aktivno državljanstvo. Civilna družba mora stopiti skupaj in izpostavljati brutalne kršitve mednarodnega prava in od svojih vlad zahtevati sprejemanje odgovornosti za lastna dejanja. Vse to se sliši nekoliko pretirano idealistično, ampak na koncu se vse začne in konča pri nas samih.