Dojenčki jokajo, starejši otroci pa so povsem mirni. Ne opazim vreščanja in tekanja naokrog. Nasmehnejo se policajem, nasmehnejo se prostovoljcem, ubogljivo hodijo, ubogljivo sedijo in čakajo, čakajo. Čakajo mamo, ki so jo izgubili. Čakajo bratca, ki ga oskrbuje zdravniško osebje. Čakajo kos kruha, Viki kremo in mleko. Čakajo odejo, da jih ne bo zeblo, medtem ko čakajo vlak v boljši svet. Hkrati pa vohajo smrad po plastiki in drugih odpadkih, ki jih kurijo, da bi se pogreli, gledajo luči rešilca, ki vozi nekoga iz njihovih vrst, se vrne in odpelje drugega. Mame in očetje jih stisnejo k sebi in poskušajo zaspati.
Spomnim se komentarjev o smeteh, ki sem jih brala in poslušala pretekle dni: »Zakaj povsod puščajo za sabo odpadke? Le zakaj ne ločujejo odpadkov?«. Khm, naj nosijo prazne plastenke s sabo? Naj v trenutku, ko izvedo, da odhajajo, začnejo pospravljati okoli sebe ali naj primejo nahrbtnike in otroke ter odhitijo v smer, v katero jih usmerijo policaji? Nekateri pospravijo, drugi pustijo. Večina prostovoljcev nato brez nejevolje poskrbi tudi za smeti. Prostovoljci namreč niso tam le zato, da delijo hrano, ampak delajo veliko več.
Pred ambulanto stojita dva fanta in čakata. Eden od njiju ima namesto čevljev obute plastične zaščitne »copatke«, kakršne se navadno natakne na čevlje kot zaščita pred umazanijo. Pristopim do njiju in fanta brez čevljev vprašam, če jih potrebuje. Neumno vprašanje … seveda jih! V zadregi se spogledata in odkimavata. Sprašujem se, če nista razumela ali pa sta presenečena nad ponudbo. Vztrajam in sprašujem po številki. Fant odgovori, da nosi številko 40, zato pobrskam po škatlah z rabljenimi čevlji, ki so jih podarili ljudje, ki želijo pomagati. Joj, ravno številke 40 in 41 ni na voljo. A fant se tudi nekoliko prevelikih čevljev, ki mu jih prinesem, zelo razveseli in ponavlja: »Thank you. Thank you, very much. Thank you.« Iz njegovih oči sije hvaležnost, moje še komaj zadržujejo solze, ko iščejo bodi, kapo in šal za povsem premočenega dojenčka, za katerega skrbi zdravnik prostovoljec. Najdem še spalno vrečo, v kateri mu bo toplo na njegovi nadaljnji poti.
Nato na prikolico nalagamo blatne odeje, ki jih peljejo v pranje. Na drugi strani večina prostovoljcev deli hrano novi skupini beguncev. Zaloge v skladišču se praznijo. Kombi večkrat pride po dodatna živila. Naložimo kruh, jabolka, sardine, Viki kremo, mleko in piškote – nič razkošnega. Kombi odpelje živila na drugo stran tovarne in čez dobre pol ure pride po novo pošiljko. Na srečo v skladišče prispe tudi nova zaloga živil. Skladišče ne sme biti prazno. Hrane ne sme zmanjkati.
Vmes do mene pristopi policaj in pravi, da je v hali, v kateri čakajo nagneteni begunci, neznosen zrakb in da bi jim prav prišla voda. Ko pridem z vodo do ograje pred njimi, stegujejo roke in iz vseh strani slišim: »Water, water.« V hali je res zadušljivo.
Predstavnik UNHCR (United Nations High Commissioner for Refugees), ki je videl že ogromno begunskih kampov, predvsem izven Evrope, v pogovoru s prostovoljci oceni, da je to kamp s petimi zvezdicami. Ko opazi, da se ob tem prostovoljci začudeno spogledamo, se popravi in reče, da morda pa ima štiri zvezdice. Prostovoljcem se je zdelo, da bi za begunce lahko storili več, a očitno vseeno dobro deluje koordinacija med policaji, civilno zaščito, vojsko in prostovoljci nevladnih organizacij.
Ob osmih zjutraj z ekipo prostovoljcev zaključimo izmeno in predamo označevalne brezrokavnike ADRA naslednji ekipi. Hodim proti avtu in nasproti v spremstvu policajev prihaja nova skupina beguncev. Težko je dojeti, da jih vsak dan pride in odide na tisoče.
Peljem se domov in pred seboj vidim vroč tuš ter mehko posteljo. Srečna sem, da nisem begunka. Srečna sem, da obstajajo ljudje, ki beguncem pomagajo na njihovi dolgi poti. Iz glave si poskušam izbiti stavek: »Kam rinete, itak se boste kmalu vračali.« Močno, močno upam, da bodo begunci dosegli cilj, bili sprejeti ter zaživeli življenje, ki si ga zaslužijo, tako kot vsakdo izmed nas. Močno upam, da bodo vsi nasprotniki beguncev v njih videli ljudi, ki imajo enake pravice do dostojnega življenja. Morda bo begunski val res prinesel negativne posledice za Evropo, ampak ali je tako narobe, da se ljudje borijo za svoje življenje in srečo ter jo poskušajo najti drugje. Kaj pa vsi priseljenci iz bivše Jugoslavije v Sloveniji, ali Slovenci v Argentini in drugod po svetu? Tudi oni so delno spremenili družbo s svojim prihodom; nekateri so se asimilirali, drugi manj, nekateri so bili sprejeti, drugi so se za sprejem morali boriti. Kolikokrat Slovenci rečemo, da bi šli najraje ven iz Slovenije, na boljše. Pa nam nihče ne tišči puške na glavo. Kaj bi šele bilo, če bi nam jo? Ali torej res lahko z mirno vestjo očitamo beguncem, da so zapustili svojo domovino?
In še nekaj besed Maje Ahac, predsednice ADRA Slovenija, pod katere se z lahkoto podpišem: »Kako enostavno in preprosto je kritizirati, kako težko je ostati tiho, se ne ozirati na kritike ter nuditi ljudem pomoč, ko jo najbolj potrebujejo. Ko boste naslednjič kritizirali, se odpeljite v Dobovo in preverite, kaj delajo prostovoljci ponoči, ko vsi ostali spijo.«
