Svoj prvi sivi las sem odkrila pri 23 letih. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pa tudi želela nisem, zato sem hitro poiskala knjigo s črnimi platnicami, nanjo položila siv las, ob njega pa sveže izpuljeni najsvetlejši ne-siv las, ki je potrdil neizogibno – začela sem siveti. Prvo desetletje za tem so moji lasje ugledali različne odtenke rdečih in rdeče-oranžnih barv, ne zaradi prekrivanja sivine, temveč recimo temu mladostne igrivosti. V drugem desetletju so glasni odtenki počasi začeli postajati bolj umirjeni in ko sem ugotovila, da mesec od zadnjega barvanja na glavi nosim trobojnico, sem poiskala barvo, ki je bila čim bolj podobna moji naravni barvi las.
Dve desetletji kasneje razmišljam o tem, da bi se nehala barvati. Čeprav raziskave kažejo, da se moške mojih let, ki sivijo, dojema kot šarmantne, ženske pa kot stare, se vedno več žensk odloča proti prikrivanju znakov staranja. Mar to nakazuje, da se počasi začenjamo trgati iz okov sistema, v katerem nam nekdo drug določa kakšne moramo biti, da smo družbeno sprejemljive?
Dejstvo je, da živimo v svetu, kjer so moči neenakomerno porazdeljene. Moški imajo več moči kot ženske. Beli ljudje več kot črni, rumeni ali ljudje s katerimkoli odtenkom kože, ki ni tako imenovano bela. Bogati več kot revni. Nehendikepirani več kot hendikepirani, heteroseksualni več kot homoseksualni in seveda se s tem spisek neenakopravnosti in neenakosti ne konča. V vseh odnosih pa je povečini tako, da pravila igre oblikujejo tisti, ki imajo v rokah več moči.
In tako se je zgodilo, da so moški pogumni, pametni, dominantni, močni in vplivni, ženske pa skrbne, čustvene, potrpežljive, požrtovalne in lepe. Siv moški las je morda celo potrditev modrosti, siv ženski las pa ne paše najbolj v kontekst lepote, ki jo seveda tudi določa družba. In ta nas ves čas bombardira s sporočili kakšne moramo biti: suhe z oblinami na pravem mestu, imeti moramo gladko kožo brez gubic ali drugih nepravilnosti, nohti in ličila morajo biti v odtenkih zadnje sezone, trenutno pa so v modi močne in goste obrvi, ki jih je po letih puljenja težko pričarati brez dodatnih pripomočkov.
Ker si ljudje v osnovi želimo pripadati, smo pogosto pripravljeni sprejemati kompromise, da bi zadovoljili pričakovanjem skupine, katere del želimo biti. Da se torej vedno več žensk odloča iti proti stereotipnim pričakovanjem, bi lahko potrdilo spreminjanje razmerja moči v družbi. Ravno zaradi želje po pripadanju pa se je vseeno smiselno vprašati v kolikšni meri tudi v tem primeru ne gre za trend oziroma sledenje vzornicam znotraj kroga žensk, ki so se že v osnovi upirale podrejenemu statusu v družbi.
Nedolgo nazaj je v virtualnih medijih zaokrožil članek, ki je feministke pozval naj same sebi naredijo uslugo in namesto zažiganja modrcev raje prenehajo uporabljati ličila. Njegova avtorica trdi, da je odločitev za ličenje svobodna šele takrat, ko nenaličena ženska ni stigmatizirana zaradi svoje izbire. Zveni smotrno, pritiski, ki nam narekujejo tako imenovano ženstvenost so res vseprisotni. A trditev, da bom boljša feministka, če se ne bom ličila, je prav tako pritisk, ki iz druge perspektive določa kakšna naj bi, tokrat osvobojena, ženska bila.
Zavedam se, da sem proizvod družbe, v kateri živim, in da je ta vplivala na moj način razmišljanja. Verjetno se tudi zato ne želim pretirano zrediti in verjetno se zato ličim ter barvam lase, čeprav se zavedam in nasprotujem stereotipom, ki verjetno stojijo za tovrstnim obnašanjem. Ob vsem tem pa mi iz glave ne gre vprašanje odkod izhaja tako močna potreba po določanju absolutne resnice oziroma ene in edine možne poti za dosego cilja. Naj si bodi s ciljem ohranjanja neravnovesja moči ali pa njenega uravnovešenja. Morda za tem stoji dojemanje pojma moči, ki temelji na nadvladi nad drugimi, namesto na krepitvi svoje moči ob istočasni krepitvi moči drugih. Smo se kot družba zmožni osvoboditi tradicionalnega, moškega razumevanja koncepta moči in preiti na oblikovanje enakovrednih odnosov?
