Kar gre gor, mora enkrat tudi pasti dol. Kamen, ki ga vržemo v zrak, zmogljivost in dosežki posameznika ter družbene norme. Za slednje smo še nedolgo nazaj menili, da so zgodba o uspehu, ki bo počasi, a vztrajno dosegala vedno nove višave in se počasi širila v vse kotičke tega sveta. Ker nas je druga svetovna vojna tako močno opekla, da smo doumeli pomen in potrebo minimalnih standardov obnašanja znotraj in med državami. Nikoli več, so dejali, in zapisali celo vrsto zgodovinskih konvencij, resolucij in deklaracij, ki naj bi človeštvo ščitile pred grozovitostmi ljudmi, ki se skrivajo za raznoraznimi »izmi«.
A vse kaže, da se bo začetek 21. stoletja tudi zapisal v zgodovino. Kot obdobje, v katerem je razsvetljeni Zahod nehal izvažati demokracijo in jo namesto tega lastnoročno krhal in zaničeval. Kot čas, v katerem sta se bogastvo in moč brezkompromisno kopičila v rokah peščice, na račun večine, ki se je pogrezala v revščino in socialno nestabilnost, ter na račun okolja, ki vedno hitreje propada. Kot leta, kjer so bile informacije o zločinih sveta le en klik oddaljene od skoraj vsakega slehernika, a se je vedno manj ljudi odločalo za družbeno angažiranost. So tovrsten obup čutili tudi ozaveščeni posamezniki pred 2. svetovno vojno?
Izgovarjati se na Trumpe, Orbane, Janše, Borute ali Borise je sila prikladno, a vseeno nekoliko preenostavno. So le odraz današnjega časa, v katerem se posameznik navkljub nenehnemu tekmovanju in izkazovanju popolnosti lastnega (virtualnega) življenja dejansko počuti nemočnega. Ne le brez moči, temveč tudi brez upanja, da bi lahko karkoli spremenil. Če temu dodamo še močno fragmentirano družbo, sestavljeno iz levih ali desnih, podpornikov ali zanikovalcev podnebnih sprememb, cepljenja in 5G omrežja, vegancev ali mesojedcev ter zaveznikov enakopravosti ali zaščitnikov naravnih vrednot, ki se s pomočjo družbenih medijev vedno bolj utrjujejo vsak za svojimi okopi, je lažje razumeti poligon za trenutno razgradnjo vrednot.
In tako počasi tonemo, ponekod bolj, drugod manj, a vsepovsod vztrajno, novim globalnim normam naproti. Bolje rečeno, nazaj k vrednotam, ki naj bi jih bili zaradi napredka že pokopali: kjer je mesto lepe in potrpežljive ženske doma, kjer si industrialci v zagrajenih dvorcih ne belijo glave, ko njihovi delavci z družinami na 20 kvadratnimi metri umirajo zaradi slabih delovnih pogojev in nezmožnosti dostopanja do zdravstvenega varstva, kjer belcem zaradi nižje stopnje mentalnih sposobnosti ne-belcev pritičeta boljši položaj in absolutna družbena oblast.
Večina od nas sodi vsaj v eno, če ne tudi v več skupin, ki niso v samem vrhu hierarhične piramide. Če bomo še nadalje z varne in ležerne razdalje, ker pač še nismo čisto na dnu lestvice, vsak v svojem mehurčku nemo opazovali dogajanje, lahko pričakujemo nadaljnje krhanje vrednot. Naše celokupno število se bo povečevalo in imeli bomo vedno manj posamične in skupne moči. Kdaj bomo sprevideli, da nič ni samoumevno? Da se izborjene pravice izgubi veliko hitreje kot je trajal boj za njih? Kdaj se bomo predramili in se začeli pogovarjati? Ne proti čemu ali komu smo, temveč za kaj se zavzemamo, kakšne družbe si želimo in kako jo lahko – da, žal res – le skupaj izgradimo. Kaj točno se mora zgoditi, da se bomo zbudili iz lagodnega egocentričnega dremeža? Prišla je pandemija, ki nam je na pladnju servirala vse šibkosti današnje družbe. Bomo znali prepoznati budnico ali bomo kinkali dalje in čakali na čudež? Oziroma bolj verjetno, na revolucijo, novo vojno ali uničenje okolja?
Ana Kalin
